|
Pot: Prva stran | Od čustvene inteligence do modrosti srca | Mnenja
Znane Slovenke in Slovenci o knjigi
Priznati moram, da mi pojem čustvena inteligenca ni bil posebno všeč. Po branju te knjige sem svoje pomisleke, lahko bi jim rekel celo predsodki, opustil.
Knjiga Od čustvene inteligence do modrosti srca ima posebno vrednost, saj je nastala v slovenskem prostoru in je plod skupine avtorjev, njihovega skupnega dela. Lahko rečemo, da gre za timsko delo, kar ni brez pomena, saj se morda prav zato bistveno razlikuje od množice prevedenih priročnikov za osebno rast, ki se nam na našem trgu v obilici ponujajo. Pri teh priročnikih je avtor navadno en sam in nam predstavlja sistem prepričanj in stališč, do katerih se je dokopal na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj. Ta sistem, ki je njegov osebni, nam potem ponuja oziroma prodaja kot edini pravi tudi za vse druge ljudi. Pričujoča knjiga nima ambicij ponujati dokončnih odgovorov na vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje. Pač pa nas nevsiljivo, preprosto in inteligentno usmerja v lastno iskanje in nam da vedeti, da se splača iti po poti modrosti srca. Ob tem je - presenetljivo! - dobra sogovornica in svetovalka pri povsem konkretnih problemih, s katerimi se verjetno soočamo vsi, v partnerskih odnosih, pri vzgoji, med taščo in snaho ... Toplino, razumevanje in znanje išče vsak, ki se sooča z nekim problemom, pa ne najde in ne najde rešitve, ne pride do uvida. Če človeka, ki bi nam to lahko dal, takrat ni v naši bližini, potem lahko posežemo po tej knjigi. V njej namreč ne bomo našli pretiranega navdušenja in motiviranja ter pozitivizma za vsako ceno, pač pa nevsiljivo in nalezljivo radost nad življenjem, ki je bolj ali manj zahtevno, posuto z ovirami, a lépo. Mi pa smo tu: dovolj močni in pogumni, dovolj pametni in dovolj sposobni, da ga prenesemo in tudi poskočimo, kadar je treba. Prepričana sem, da bo knjiga s svojo lepoto - tako notranjo (po vsebini) kot tudi zunanjo (po obliki) - našla svoje bralce in da bodo avtorji svoje poslanstvo - učenje življenjskih veščin - uspešno širili tudi na ta način. Maja Korošak, odgovorna urednica Naše žene
Knjiga Od čustvene inteligence do modrosti srca je pomembna knjiga. Za tiste, ki so jo spisali, in za nas, ki jo beremo. Pisci člankov so se odločili za navidez skromno pisavo, ki ne tekmuje z znanstvenim diskurzom in ne poka od navajanja pomembnih referenc. Njihovi prispevki so preprosti, razumljivi, srčni. Prav taki, kot nas učijo, naj bi bili ljudje kot posamezniki in kot skupnost: delujoči iz sebe in v skladu s svojo dušo, védenjem in prepričanjem, dobri bralci knjige svojega življenja in tenkočutni poslušalci notranjega glasu. Čustveno odprti in pogumni, da povemo in pokažemo, kdo smo in kakšni smo, brez strahu, kaj si bodo mislili drugi. Jasno in glasno, da nas bodo drugi razumeli, saj naših misli pač ne znajo brati. Postajati sam sebi podoben, graditi pozitivno notranjo podobo o sebi, ne biti sramežljiv in plah ali pa nasilen in vsiljiv, je pot, za katero se je potrebno odločiti. In odločati vsak dan znova. Kajti za osebnostno rast si je treba prizadevati. In se učiti. Ta knjiga nam bo pomagala, da bomo postali prav to, za kar smo rojeni in poklicani, da smo. Kot pravi grafit simpatičnega gibanja Loesje: Bodi, kar si, ostalih je tako že preveč. dr. Manca Košir
Za poslano knjigo Od čustvene inteligence do modrosti srca se vam iskreno zahvaljujem. Prijetno ste me presenetili in razveselili. Sprejela sem jo kot dar, ki je namenjen ljudem v vzpodbudo in oporo, da bi laže krmarili po svoji poti življenja k cilju - biti boljši, biti srečnejši. Ob prebiranju knjige se mi je vedno znova potrjevalo prepričanje, kako smo si ljudje v svojem bistvu podobni; v razgibanih in zapletenih širjavah čustvenega življenja se zgubljamo, iščemo, trpimo in se veselimo. Ključ do sreče je - spoznati samega sebe, se dojeti in sprejeti v svoji neponovljivi enkratnosti in celovitosti telesne, duševne in duhovne biti. Pot do ljubečega sprejemanja sebe in drugega je sicer dolga, vendar osrečujoča in najbolj zanesljivo vodi do srečnejšega sobivanja z drugimi, do miru in sreče - do modrosti srca. Zelo mi je všeč način podajanja, ki je neposreden, zanimiv in slikovit ter vsakomur razumljiv. V obravnavanih temah sem večkrat podoživljala pogovore s stotinami bolnikov in bolnic z rakom, ki sem jih srečevala v 35. letih dela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Kot psihoonkologinja sem jim v okviru individualnega in skupinskega dela pomagala iskati pot iz čustvene krize, razreševati življenjska vprašanja, odkrivati smisel življenja in trpljenja ter vzpostavljati pozitivno samopodobo in samozavest. Za mnoge je bila bolezen izziv, da so zmogli globlje pogledati vase, se iskreno lotiti osebne preobrazbe in kljub bolezni zaživeti bolj polno in srečno. Knjige so na poti osebnostne rasti dragocen pripomoček. Tako je knjiga Od čustvene inteligence do modrosti srca zagotovo priporočljiva tudi za naše bolnike. Sedaj delujem v okviru Društva onkoloških bolnikov Slovenije in jo bom z veseljem predstavila v društvenem glasilu - reviji Okno. Avtorjem knjige iz srca čestitam in jim želim še naprej uspešno delo v Šoli čustvene inteligence. prim. Marija Vegelj Pirc, dr. med.
Knjige sem bila vesela. Govori o življenju, o zelo preprostih vsakdanjih stvareh, ki pa so bistvene. Prav na to pa pogosto pozabljamo in segamo po čem "višjem", kar pa je izven nas. Knjiga je napisana tudi dovolj preprosto, kar je tudi zelo pomembno. Mislim, da jo bo marsikdo z veseljem vzel v roke, premislil o marsičem v svojem življenju in potem ponovno segel po njej. Upam, da bo ta knjiga ljudem pomagala živeti. Knjiga me v marsičem spominja na moje "Čisto vsakdanje stvari", ki jih že deveto leto objavljam vsak teden, le da so moji prispevki zelo kratki. Pa je tudi čar v tej kratkosti. dr. Metka Klevišar
Končno knjiga o duhovni rasti in razvoju, ki jo lahko berem brez občutka, da mi hočejo oprati možgane! Pa še naša, slovenska povrhu! Potem pa je prišlo obdobje, ko sem knjigo odložila, če je na eni strani več kot enkrat pisalo: "Treba je. Morali bi." Kaj vem, zakaj. Nemara sem vmes našla sebe, oziroma dovolj ozavestila solidno pozitivno podobo o sebi, ki ni zbledela v meglo, če mi je ni pomagala osvetljevati okolica s svojimi odzivi, ampak je kar ostala in žarela, iz mojega jedra navzven. In zavedla sem se, da slika iz neštetih ogledal, ki je prej pomagala sestavljati mojo podobo, zbledi v navaden privid v primerjavi s tem notranjim žarenjem. Ni mi bila več pomembna. Glasove mojih zunanjih učiteljev je nadomestil Notranji Glas s svojo jasno in nedvoumno avtoriteto, in samo nanj sem se lahko zanesla. Takrat sem opazila, da ne morem več brati knjig z nasveti, kako je treba živeti. Čestitam avtorjem! dr. Sanja Rozman
|
|