VSEBINA

EGO - NUJNOST ALI OVIRA

Ste tudi vi že naveličani svojega ega, ki je sposoben v hipu spreobrniti še tako dobre namene v pristranska ali celo sebična dejanja? Ste se kdaj vprašali, ali obstaja kje kakšna dobra metoda, s katero bi lahko ego vsaj utišali, če že ne enkrat za vselej uničili? Rešitev je precej preprosta, a zahteva vztrajnost in potrpežljivost.

Nastanek osebnega jaza

Potreba po identiteti, po zavedanju sebe oziroma jaznosti, je naravna težnja zavesti, ki se izraža skozi človeka, kar ga ločuje od ostalih živih bitij. Tako se na primer mineral slabo zaveda sebe (če sploh), rastlina že nekoliko bolj, žival še bolj itd. Nekatere živali imajo celo izgrajen neke vrste jaz, ki pa je bolj rezultat interakcije z okoljem kot pa odslikava notranjega duhovnega jedra. Pri človeku pa gre ravno za to: osebni jaz je odsev duhovnega jedra, ki se zrcali na gladini mentalnega polja oziroma na najbolj pretanjeni plasti naše osebnosti. Z življenjskimi izkušnjami se dodatno izpili glede na identitete in navezanosti, ki smo jih tekom let izoblikovali. V resnici neko obliko jaznosti zasledimo na vseh ravneh človekovega obstajanja, saj je temeljno povezana z zavedanjem, zavest pa je na tak ali drugačen način prisotna v vseh plasteh človekovega obstoja. Tako je lahko jaznost pri nekom povezana predvsem s fizičnim telesom (izgled, starost, podoba), pri nekom je morda bolj v ospredju emocionalno življenje, spet pri drugih je jaz povezan predvsem z mentalno ravnjo oziroma predstavami o sebi, svoji vlogi . Vsega tega pa ne bi bilo, če ne bi obstajal nek globlji vzrok za nastanek samopodobe na različnih ravneh. Ta temelj znotraj osebnosti je jedro, ki ga na vzhodu imenujejo ahankara (tisti, ki dela jaz), pri nas pa je bolj znan kot osebni jaz ali ego. Torej je ahankara ali osebni jaz nekaj, kar izgrajuje jaznost na ravni osebnosti in je nekakšno jedro, okoli katerega se vrti osebnostno življenje. Ima pa tudi osebni jaz svoj globlji vir, brez katerega ne bi obstajal - to je višji ali duhovni Jaz, ki je bistvo našega obstoja.

Misterij pozabe

Če je človek po svojem bistvu duhovni jaz ali duša, zakaj to pozabimo? Odgovor na to vprašanje je precej kompleksen, pa tudi nekoliko zavit v skrivnostnost. To, da pozabimo, kdo smo, oziroma da 'pijemo iz reke pozabe', kot pravi Sokrat, nas prisiljuje v iskanje identitete v svetu, ki ga zaznavamo. Ker avidja ali koprena nevednosti preprečuje 'pogled' navznoter v duhovni svet, se kot zavest znajdemo v situaciji, ko nimamo otipljive identitete. Zavest se zmore ogledati v tistem, kar ji je edino na voljo: zrcalo okolja. Vsako dejanje, čustvo ali misel v njem pusti sled in na tej osnovi postopoma prepoznavamo, kakšni smo. Gre za posredno spoznavanje sebe kot delujočega bitja v okolju materije, ki se pod okriljem zakona karme na naše vplive primerno odziva. Tako pride do pojava, ko se človek identificira predvsem na tisti ravni, ki jo najbolj živi.

Če pa si ogledamo nekoliko širšo perspektivo odnosa med duhom in materijo, ugotovimo, da je edini način, da se zavest zares združi z materijo ali 'prilepi' nanjo in skuša tako spreminjati svet, ta, da pozabi, kdo je, in da je prepričana, da je materija. Na primer: ker mislim, da sem fizično telo (kosti, meso .), skrbim zanj in se skušam, kolikor le gre, izraziti skozenj. Na ta način kot zavest prispevam vizijo, zavedanje dogajanja in ustvarjalnost, materija pa omogoča uresničevanje le-tega. Zavest se brez materije ne more neposredno izražati v materialnem svetu, materija pa je brez zavesti pasivna in slepa. Tako oba pola stvarstva - duh in materija - če sta usklajena, lahko ustvarjata svetove, novo, še ne videno in prepoznano.

Ne uničuj jaznosti ...

"Ko bo za nami ostalo poosebljanje, bomo resnična Oseba. Ego nam je pomagal; Ego je ovira."

Šri Aurobindo, Slapovi luči

Ego ali osebni jaz je postal nekakšen sinonim za slabo, sebično, vzvišeno. Zato ne preseneča, da mnogi, ki stopijo na pot duhovnega samospoznavanja, želijo najprej 'obračunati' z njim. Prepričujemo se, da ego nismo mi, da je on kriv za vse nepoduhovljeno in sebično v nas. Obstaja cela paleta metod, s katerimi se bolj ali manj uspešno 'odpravlja' ego. Vendar osebni jaz nujno potrebujemo, saj je kot magnet, ki preprečuje, da bi se osebnost razletela v neskončno število občutkov, vtisov, predstav . Potrebujemo ga vsaj toliko časa, dokler ne prepoznamo duhovnega jaza in začnemo graditi drugačen, na njem temelječ odnos do življenja. Poleg naštetega ezoterika omenja, da to jedrce osebne jaznosti deluje tudi kot permanentni atom za konkretno mentalno raven, kar pomeni, da se vibracijska vsebina mentalne ravni, dosežena v določeni inkarnaciji, s pomočjo ahankare prenese na nadaljnjo pot.

Ko se človek rodi, je moč osebnega jaza še šibka. Zato otrok potrebuje varno zavetje staršev ali skrbnikov, znotraj katerega se bo samopodoba lahko pravilno razvijala. V prvem obdobju je otrokova jaznost tako temeljno povezana s starši, da se njegova identiteta v marsičem praktično pokriva z njimi. Npr.: punčka si natakne mamine čevlje, ogrne mamin plašč, si z mamino šminko namaže ustnice - s tem nevede potrjuje, kako močna je njena identiteta, povezana z mamo; v tej igri se čisto poistoveti z njo. Zato nekateri psihologi poudarjajo, da je eden najhujših psiholoških pritiskov na otroka stavek: "Ti nisi naš." ali: "Ne maramo te." Na ta način namreč rušimo identiteto, gre torej za neposredni napad na otrokovo samopodobo ter s tem na ravnovesje in zaupanje vase. Podobna ranljivost se pojavlja tudi pri odraslih in sicer vedno, ko ima človek težave z lastno identiteto. Identiteta, pa čeprav vezana na osebni jaz, je do neke mere stabilna osnova, iz katere izhajamo pri svojem delovanju v življenju. Slepi poizkusi uničevanja osebnega jaza imajo zato lahko resne negativne posledice.

. spoznaj, kdo si in preseži egoizem

Če potrebujemo svoj ego, ali to pomeni, da je tudi egoizem dober? Vsak egoizem prinaša težave, saj ločuje. Gleda na svet iz lastne perspektive in ga ne zanima celota oziroma le v tolikšni meri, kot mu to lahko koristi. To pa ustvarja neravnovesja in povzroča krivice. Dober zgled sebičnega egoizma je sodobna ekonomija zahodnih držav in njene posledice na svetovni ravni, ki se kažejo v lakoti, revščini, boleznih, neizobraženosti ipd. Svet pa ni razdrobljen v nekakšne vrtičke posameznih dominantnih jazov, ki so si jih ti s tekmovalnostjo priborili, temveč je celovit, medsebojno prepleten organizem. Pristop k življenju, ki je utemeljen na ločenosti, seveda prinaša nenehno tekmovalnost, borbo z drugimi za čim boljšo pozicijo na vseh področjih - od denarja in materialnih dobrin, do ugleda in nazivov. Vendar je v določenem razvojnem obdobju tak pristop razumljiv in za človeka, ki se nahaja v tej fazi osebnega razvoja, sam po sebi logičen in edino možen.

Pride pa čas, ko se izkustveno (meditacije, življenjski dogodki) vse bolj spoznavamo z duhovnim jedrom, ki po svoji naravi, etičnosti, modrosti in širini daleč presega osebni jaz. Njegova lastnost, ki je osebni jaz nima, je trajnost, neminljivost obstoja in kot tak predstavlja edino zares stabilno sidrišče v viharjih življenja. Torej tudi ko koprena nevednosti ne omejuje več zaznave, ko človek doživlja sebe neposredno kot duhovno bitje, še vedno obstaja jaznost, ki pa je drugačna. Gre bolj za obliko zavedanja, da si, da obstajaš kot enkratna, neponovljiva vsebina vesolja, ki je uglašena in vpeta v harmonijo skupnega sobivanja. Ta jaznost je utemeljena na širini zavesti, ki ne ločuje. Pot torej ni uničevanje osebnega jaza, temveč prepoznavanje prave identitete - notranjega ali duhovnega jaza. Bolj ko se bo ta izražal v našem življenju, bolj se bo tudi vloga in teža ega zmanjševala, s tem pa tudi ločenost in vse, kar iz nje izhaja (egocentrizem, vzvišenost .).

Spoznaj, kdo v resnici si

Zato je toliko bolj pomembno, da stopimo na pot spoznavanja svoje prave narave. Na to opozarjajo vsi duhovni teksti od staroindijskih Ved do gnostičnih tekstov, o tem so govorili modreci od Konfucija do Pitagore, na to opozarjajo mojstri modrosti od Sai Babe do Maitreje. Prav to je imel v mislih tudi modrec Ramana Maharši, ki je na vprašanje "Kdaj bo doseženo uresničenje Jaza?" odgovoril: "Ko bo odstranjen svet, ki je to-kar-je-videno, se bo uresničil Jaz, ki je tisti-ki-vidi. Kadar 'jaz' obstaja kot goli 'jaz', je JAZ. Kadar pa zapusti tangento in reče: 'Jaz sem to ali ono, jaz sem tak in tak', je to ego."

Pravi notranji Jaz človeka je nekaj, kar izvira iz duhovnih korenin in ni povezan s privzgojenimi ali privzetimi predstavami o sebi in svoji vlogi v svetu. Če ne veš, kdo si, je velika moč, bogastvo, ugled ipd., zgolj mašilo za notranjo izpraznjenost, lovljenje stabilnosti v zunanjem minljivem svetu, kjer pa se v resnici nimaš za kaj prijeti, saj je vse spremenljivo.

Ko spoznaš in zaživiš svoj pravi Jaz, ne potrebuješ nobenih dodatnih oprijemališč za zagotovitev lastne stabilnosti in ravnovesja. Če sta ločevanje in egoizem naravno povezana z zunanjim jazom, pa so z duhovnim jazom izvorno povezani altruizem, sočutje ter etika srca. Postati boljši torej pomeni zaživeti pravi Jaz. Odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu članka, ima torej le en odgovor: "Spoznaj, kdo v resnici si, in potreba po nadomestnem jazu, ki ga predstavlja ahankara, bo sama od sebe postopoma zbledela. Senca ega se bo razblinila v luči duhovnega sonca."

Za zaključek pa še dve zgodbici v razmislek:

Ljubljena (Sufijske zgodbe modrosti)

Na pragu Ljubljene se je ustavil Ljubeči in potrkal.
Glas iz notranjosti je vprašal: "Kdo je?"
"Jaz," je odgovoril Ljubeči.
Glas je odvrnil: "Tukaj ni prostora zate in zame."
Vrata so ostala zaprta.
Po letu dni samote in revščine se je Ljubeči vrnil pred vrata svoje Ljubljene. Potrkal je.
Glas iz notranjosti je vprašal: "Kdo je?"
Ljubeči je rekel: "Ti."
In vrata so se mu odprla

Pogovor učitelja z nekim pridigarjem (Anthony de Mello, Minuta modrosti)

Učitelj: "Misliš torej, da bo tvoja duša v nebesih, ko boš umrl?"
Pridigar: "Da."
Učitelj: "In tvoje telo bo v grobu?"
Pridigar: "Da."
Učitelj: "In kje, če smem vprašati, boš medtem ti?"

Zoran Mihajlović