|
VSEBINA Uvodnik Jesen 2002 - Ko spregovori tišima
Sočutje - temelj odgovornosti do vsega Poročilo o stanju sveta v letu 2002 Vojna proti revščini in uničevanju okolja Johannesburg 2002 Svetovni vrh o trajnostnem razvoju Pot v dvoje kot potovanje k sebi Mladi in spolnost Ljubosumje - sebičnost ali ljubezen? Življenje iz sebe Kako živeti duhovnost? Življenje je čudež Kjer se razprostirajo pokrajine lepote Prelepe divje pesmi, posvečene Bogu Sedma umetnost - povabilo v kinoteko Orlando Veliki duhovni učitelji Šankaračarja - obujena modrost o Brahmanu Najpogosteje zastavljena vprašanja O cvetnih esencah Čustva - jetniki uma in telesa Šola čustvene inteligence Poletni bivalni seminar v Gozd Martuljku |
Uvodnik Jesen 2002 (št. 29) KO SPREGOVORI TIŠINA Jesen. Pred nami so dolge, hladne, zvezdnate noči. In veliko tišine. To, da drevesa počasi spuščajo liste iz svoje krošnje, enega za drugim, govori, da odhajajo. Na videz se jeseni vse umiri, vse zastane, vse zadrži dih. Polja se ogrnejo v dolge halje hladu in vode postanejo zamolkle. Kaj ta tišina skriva v sebi? Tišina nikoli ni samo tišina, temveč je vedno zastor, za katerim so skrivnostni svetovi. Jesen nas pelje skozi tri astrološka znamenja: tehtnico, škorpijona in strelca. V tehtnici se življenje prevesi, ponotranji, nam razodene skrivnost ravnovesja - te tako iskane in blagodejne zdravilne moči. V škorpijonu gre življenje še globlje navznoter - razodene nam Smrt - največjo skrivnost vseh skrivnosti. Tako vsakdanje položeno pred vsakogar izmed nas, v vsakodnevno izkušanje. Skoznjo se nas dotakne Resnica. In nato nas jesen popelje skozi strelca - kjer se tišina zgosti v eno samo piko, v eno samo točko, na katero smo nepremično pozorni - skrito notranjo svetlobo duha. In naše srce globoko in neustavljivo zahrepeni. To je notranje življenje. Kaj pa zunanje? Vsakdanje človeško? To nas vodi skozi vsakodnevne opravke in vmes opazujemo življenje okoli sebe, naravo, človeštvo in njegove težke dileme. Srečujemo se z ljudmi, ki jim morda prisluhnemo, morda tudi ne. V tem času se v nas lahko prebudi občutek posebne notranje samosti. Ne tiste, ob kateri te stisne, da postaneš prestrašen ali zaskrbljen, temveč povzdignjene samosti, ki ti daje notranjo moč in veličino. Tiste samosti, ki odpira vrata po ozki vertikalni špranji navzgor, k Neimenovanemu. To je samost, ki ni 'za dotike rok'. Kljub vsemu, kar nas zaposluje 'od zunaj', kljub množici opravkov, obveznosti, dolžnosti, kljub množici stvari, ki srkajo našo pozornost, je nekje navznoter globoko jezero tišine in tam se smehlja Nekdo. Razodeva čudežne svetove in nas čaka. Z neminljivim nasmeškom in najtoplejšo dobrodošlico. Ne pozabite se v teh jesenskih dneh kdaj pa kdaj napotiti v Njegov objem. v imenu uredništva [Na vrh strani] |
 |