VSEBINA

SOČUTJE - TEMELJ ODGOVORNOSTI DO VSEGA

Kljub prisotnosti mnogih voditeljev držav, strokovnjakov in civilne družbe, večina ocenjuje vrh v Johannesburgu kot neuspeh. Žal lahko nekaj bogatih držav sicer dobrodušno predstavlja velike denarne zneske, namenjene za pomoč manj razvitim, na drugi strani pa s figo v žepu razpravljajo o prizadetosti naravnega okolja. Američani mirno priznavajo, da jih prav malo briga izpuščanje škodljivih plinov in zavračajo podpis Kjotskega sporazuma. Raje se posvečajo svojim igricam svetovnega pravičnika, da bodo lahko ponovno raztrosili naokoli bombe z obogatenim uranom in drugimi ekološkimi odpadki (in mi želimo v NATO?). Žal pa še zdaleč niso edini 'grešniki'.

Zelo lahko je s prstom kazati na druge, zato najprej počistimo pred svojim pragom. Vprašajmo se kdaj pri sebi: Ali pomislim, koliko odpadkov bom ustvaril z vsem, kar se znajde v mojem nakupovalnem vozičku v mega nakupovalnem centru? Ali doma smeti sortiram, čeprav jih moram odnesti v različne zabojnike? Potrebujem vsa ta čistila in kemikalije, ki jih bo prej ali slej morala sprejeti mati Zemlja v svoje globine? Mogoče se znajdejo celo v pitni vodi, ki jo trošimo v velikih količinah, ker je poceni in se ne zavedamo njene dragocenosti. Ali pazim na porabo električne energije, ki je v velikem delu proizvedena iz fosilnih goriv? Tudi pri ogrevanju se sprošča ogromno nevarnih plinov, pa kljub temu temperaturo v stanovanjskih blokih mnogokrat uravnavamo predvsem z zračenjem pregretih prostorov.

Julija nas je obiskal Njegova svetost Dalaj Lama. Rdeča nit njegovih govorov in življenja je sočutje, ki pa ni omejeno le na ljudi. Ob mnogih priložnostih Dalaj Lama govori tudi o okolju ter o občutku univerzalne odgovornosti, ki temelji na ljubezni, sočutju in jasnem zavedanju. Upam, da so tudi naši politiki ob srečanju z glasnikom sočutja začutili nekaj univerzalne odgovornosti, ki se bo pokazala tudi v bolj premišljenem ravnanju z okoljem.

Želim si, da bi tudi pri oblikovanju (zavezujočih) sklepov vrha v Johannesburgu izhajali iz sočutja. Pomoč nerazvitim in skrb za okolje bi vodilo sočutje in ne preračunljivost ter ekonomski interesi. Prej ali slej bomo prisiljeni v pravičnejšo delitev dobrin in ostre okoljevarstvene ukrepe, žal pa kaže, da nas bodo do tega pripeljale šele ponavljajoče se naravne katastrofe. Obsežne poplave, ki so pred kratkim pustošile po Evropi, so nam prizanesle. Ne čakajmo na naslednjo lekcijo, ki bo prizadela tudi nas - še danes naredimo prve korake k bolj sočutnemu odnosu do svojega okolja. Vsak, še tako majhen prispevek je pomemben, pa čeprav je to le papirček, ki bo šel v reciklažo namesto na deponijo. Naj nam bodo pri razvijanju sočutnega odnosa do narave v navdih naslednje misli, povzete po mnogih govorih Njegove svetosti Dalaj Lame.

Etični pristop do varstva okolja

Uničevanje narave in naravnih virov je posledica nevednosti, pohlepa in pomanjkanja spoštovanja za vse živo na Zemlji. Prihodnje generacije bodo podedovale planet, katerega vrednost bo hudo zmanjšana, če mir na svetu ne bo postal resničnost in če se bo uničevanje naravnega okolja nadaljevalo tako, kot poteka zdaj. Pregledati moramo, kaj smo podedovali, za kaj smo odgovorni in kaj bomo predali prihajajočim generacijam. Danes je na voljo toliko informacij, da ne moremo več reči, da ne vemo, kaj se dogaja na Zemlji. Okolje je pomembno tudi za prihodnje rodove. Čeprav nam izkoriščanje okolja prinese nekaj denarja ali druge koristi, bomo dolgoročno trpeli mi sami in prihodnje generacije. S spremembo okolja se spreminja tudi podnebje, kar lahko ogrozi gospodarstvo in prizadene naše fizično zdravje. Gre torej tudi za preživetje. Marsikje ljudje še vedno stradajo, številne druge oblike življenja pa izumirajo; ogroženi so življenjski prostori, živali in rastline. Ljudje smo odgovorni zanje in moramo ukrepati, preden bo prepozno.

Najprej moramo najti notranje ravnotežje v sebi, potem šele lahko poskrbimo za varstvo in ohranjanje okolja. Ljudje smo po naravi blagi - blage in miroljubne odnose bi morali imeti ne samo s soljudmi, temveč tudi do naravnega okolja. Če razvijemo skrb za dobrobit drugih, delimo z njimi trpljenje in jim pomagamo, bomo na koncu imeli sami korist od tega. Če mislite le nase in pozabite na druge, boste na koncu izgubili. To je naravni zakon. Tako kot se vedemo mi, se vedejo tudi drugi do nas. Ključna stvar je občutek univerzalne odgovornosti, ki temelji na ljubezni in sočutju ter jasnem zavedanju. To je resničen vir moči in sreče.

Danes smo ljudje zelo vključeni v zunanji svet, zanemarjamo pa notranji svet. Znanstveni in materialni razvoj sicer potrebujemo za preživetje in povečanje blagostanja, vendar je duševni mir enako pomemben. Ljudem moramo pomagati razumeti, kako pomembna je skrb za okolje in da to okolje neposredno vpliva na našo lastno dobrobit. Naravno okolje in živa bitja, ki živijo v njem, so tesno povezani.

Tibetanski odnos do okolja

Budizem uči, da je treba skrbeti za okolje. Nenasilje velja za ljudi in vsa živa bitja, za vse, kar ima um. Vsa živa bitja želijo biti srečna. Ta ideja je tako prisotna, da smo vajeni ne škodovati ali uničevati brez potrebe. Z vsem ravnamo spoštljivo. Tako imamo občutek univerzalne odgovornosti za človeštvo in naravo. Tibetanski način občutenja glede okolja izhaja iz celotnega tibetanskega načina življenja.

Zakaj so Tibetanci na splošno srečni in mirni? Večina skrbi za svojo hišo, da je urejena in da v njej lahko živimo. Vemo, da moramo skrbeti zanjo, če hočemo biti v njej srečni. Tudi naš planet je naša hiša in skrbeti moramo zanjo, če hočemo resnično biti srečni mi, naši otroci, prijatelji in druga živa bitja. Če razmišljamo o planetu kot o svoji hiši ali materi Zemlji, avtomatsko skrbimo za okolje. Danes razumemo, da je prihodnost človeštva močno odvisna od našega planeta, prihodnost planeta pa od človeštva. Doslej je mati Zemlja prenašala grdo ravnanje z njo. Vendar nas opozarja, da obstaja meja za naša dejanja.

Tibetanci smo zadovoljni, vendar je naše trošenje omejeno. Občudujemo preprosto življenje in individualno odgovornost. Vedno smo se imeli za del okolja, saj je okolje posoda, mi pa vsebina posode. Vsebine posode ne more biti brez posode. Tudi v gorah Tibeta je vedno manj snega. Ljudje pravijo, da to kaže, da bo konec sveta. Dejstvo je, da se podnebje spreminja počasi, hkrati pa se spreminja tudi človekova fizična struktura. V Tibetu so na primer Kitajci uničili stara drevesa, kot bi obrili človeka, in vzeli, kar pripada Tibetancem. Podobno je v Ameriki in to vpliva na življenje vseh živih bitij. Predlagal sem, naj ves Tibet postane področje miru. To je Tibet že bil. Mir pomeni harmonijo: harmonijo med ljudmi, med ljudmi in živalmi, med živimi bitji in okoljem. Obiskovalci s celega sveta bi prišli v Tibet ter izkušali mir in harmonijo.

Duhovnost in narava

Skrb za planet ni nič posebnega, nič svetega. Je kot skrb za lastno hišo. Nimamo drugega planeta razen tega. Ne moremo iti živet na druge planete. Če opazujemo npr. mravlje, čebele, insekte in druge živali, lahko spoznamo, da kljub temu, da nimajo ne vere, ne ustave, ne policije, živijo v harmoniji z zakonom narave. Ljudje pa imamo razum in modrost, vendar delamo stvari, ki so povsem proti osnovni naravi. Če nam ni mar za druge, ne moremo preživeti. Menim, da sta prevladujoči sili našega uma sočutje in človekova ljubezen, ki ju imenujem duhovnost.

Ljubezen in sočutje imenujem svetovno religijo. To je moja religija. V vsakem je seme dobrega srca. Gre le za to, ali nam je mar, da uresničimo vrednost sočutja ali ne.

Globalno razmišljanje

Znanstvena predvidevanja o spremembah v okolju in človeštvu so: povečanje temperature, višja gladina morja, vedno manj naravnih virov, izumiranje rastlinskih in živalskih vrst, velika rast prebivalstva, več rakavih obolenj ... Tako človek vsepovsod uničuje ključne elemente naravnih ekosistemov, na katerih temelji vse življenje. Človeštvo se je v 20. stoletju potrojilo, v 21. pa se bo podvojilo ali potrojilo. Poraba energije je zelo velika, tvori se ogljikov dioksid, sekamo gozdove. Težko si je predstavljati, kaj vse se dogaja, in kakšno bo življenje naših otrok.

Razmisliti moramo o verjetnosti globalnega trpljenja in uničenja okolja, ki bo neprimerljivo s čimer koli v človekovi zgodovini. Najti moramo nove načine, kako preživeti skupaj na tem planetu. Razviti moramo občutek univerzalne odgovornosti. Skrbeti nas mora za celotno okolje. Če nas motivirata modrost in sočutje, bodo rezultati naših dejanj koristili vsakomur. Bolje je pomagati, če moremo; če pa ne moremo, vsaj poskusimo ne škodovati. Zemlja je naš dom in naša mati. Spoštovati jo moramo in skrbeti zanjo. Vzgoja za okolje pomeni naučiti se ohranjati uravnotežen način življenja. Trajnega notranjega zadovoljstva ne moremo najti na temelju sebičnih želja in le z materialnim udobjem. Bolje je uživati preprost duševni mir. Skupaj si lahko delimo Zemljo in skrbimo zanjo, namesto da jo poskušamo posedovati in pri tem uničujemo lepoto življenja.

Zaradi hitrega uničevanja okolja je zelo pomembno, da si vsak človek po svojih zmožnostih stalno prizadeva za ohranitev in varstvo okolja in ljudi. Naj se povečajo lepi in zdravi gozdovi v vseh stotih smereh! Naj se živa bitja osvobodijo prezgodnje smrti in žive srečno!

Domen Zupan

Vir: spletne strani www.tibet-drustvo.si, www.tibet.net, www.tibet.com