|
VSEBINA Uvodnik - Pomlad 2006 - Pomlad v srcu
Revščina - sopotnik globalizacije? (*) Pravičnost prinese mir in harmonijo v naša srca Bog - verovanje ali izkustvo? (*) Sergej Prokofjev - Zaljubljeni v tri oranže Kako se odzivati na otrokova čustva (*) Tihi glas srca kot zakon sedanjosti Kaj vse lahko pridobimo z izgubo? (*) članek v celoti |
Ali je umsko spoznanje skrajnje spoznanje BOG - VEROVANJE ALI IZKUSTVO? Informacijska družba je od 10. - 14. oktobra 2005 na Inštitutu Jožef Stefan pripravila osmo mednarodno konferenco, ki je v preteklih letih postala ena pomembnejših znanstvenih konferenc o informacijski družbi v srednji Evropi in pomembna evropska konferenca s področja računalniških in informacijskih znanosti. V njenem okviru je vsako leto tudi samostojna konferenca Kognitivna znanost. Organizator je lani za temo te konference predlagal podkonferenco z naslovom Znanstveno o verovanju. Predavali so profesorji računalništva in psihologije, profesorji s Teološke fakultete in predstavniki Centra za duhovno kulturo - učitelji Duhovne univerze. Pričujoči prispevek je eden izmed petih referatov Centra za duhovno kulturo. Že od nekdaj zgodovina beleži mistične izkušnje, ki po opisih odstopajo od običajnega spoznavanja sveta in so predstavljale oz. še predstavljajo osnovo za iskanje odgovorov na večna vprašanja o obstoju boga, duše in duhovnih plasti življenja. Glede na občutek izjemne realnosti doživetega, glede na množičnost pojava, ki je prisoten v vseh kulturah sveta, pa tudi glede na pozitivni vpliv izkušenj na kvaliteto življenja (prebujen etični čut, kreativnost in podobno), lahko sklepamo, da mistične izkušnje vendarle imajo neko realno ozadje. Obstajata dva temeljna pristopa k spoznavanju boga: dualistični in panteistični pristop, pri čemer prvi gradi na veri, drugi pa na neposredni izkušnji. Za spoznavanje je potrebna drugačna, višja oblika kognicije, ki lahko odstre neraziskane plasti človeka. Za ta spoznavni pristop se uporabljajo različna poimenovanja: višja zavest, intuicija, dušna zavest in podobno. Te spoznavne mehanizme lahko dosegamo z metodami, ki jih je razvijal predvsem Vzhod in so utemeljene na umiritvi mentalnih procesov in razumskega moduliranja zunanjega sveta, z razcvetom novodobnih duhovnih iskanj pa so dobile večjo težo tudi v Zahodnem svetu. Vključitev tovrstnih kognitivnih načinov spoznavanja, ki potekajo mimo običajnega, diskurzivnega spoznavanja, lahko odpre nov zorni kot razumevanja človeka in obogati sedanja spoznanja o naravi in bistvu človeka. Problem spoznanja duhovnega sveta in božje prisotnosti Kako spoznati boga? Ali je to sploh možno? Je bog zgolj stanje duha ali morebiti celo stanje neaktivnosti razuma? Kako torej dokazati ali ovreči obstoj najvišje entitete? Zaenkrat se kljub nekaj tisočletnemu poizkusu utemeljevanja realnosti božje prisotnosti, ta izmika tako utemeljitvi kot zavrnitvi njenega obstoja. Možna razloga sta dva: da boga sploh ni ali pa je način spoznavanja teh razsežnosti obstoja neustrezen. Poglej-mo si oba podrobneje. Duhovnega sveta in božje prisotnosti v resnici ni. Racionalni spoznavni pristop ne seže v sfere, ki jih dosega mistično izkustvo oziroma od vzorcev izčiščena in neodvisna zavest. Ali je izkušnja možna - višje oblike kognicije Spričo navedenega zastavlja vprašanje, ali je umsko spoznanje res skrajnje spoznanje. Ali morebiti ne obstaja nekakšna višja oblika kognicije, ki predstavlja osnovo za mistične izkušnje? Tradicije tako Zahoda kot Vzhoda govorijo o višjih stanjih zavesti, o kozmični zavesti, ki omogoča globlji uvid v resnico življenja, v transpersonalni psihologiji se omenja izraz vrhunsko izkustvo. Že od pradavnin obstajajo pričevanja tako religioznih mistikov kot običajnih ljudi, ki opisujejo bodisi mistično izkustvo srečanja z Najvišjim bodisi spremenjena stanja zavesti, ki omogočajo drugačno zaznavo. Danes se spričo porasta zanimanja za tovrstna vprašanja kopičijo dokumentirani primeri podobnih izkušenj, ki jih omogočajo različne oblike samospoznavanja; v glavnem gre za meditativne postopke. Novodobna duhovna iskanja namreč človeka vidijo kot večplastno duhovno bitje, ki ga je v procesu duhovne rasti potrebno spoznati z neko drugačno spoznavno metodo, ki ni utemeljena na logiki ali razumu. Dualistična mistika Zahod gradi stik z bogom predvsem prek dualističnega odnosa. Kar niti ni nenavadno, glede na to, da je v vseh treh prevladujočih monoteističnih verstvih že v temeljnem nauku (svetem pismu, stari zavezi, koranu) za osnovni okvir postavljen dualizem: bog je ustvaril svet. Torej obstajata dva med seboj raznolika pola, bog in svet. Če k temu dodamo še dejstvo, da je zahodna civilizacija predvsem razumska - torej razločevalno analitična, pridemo do odgovora na vprašanje, zakaj zahodni človek vendarle doživlja boga kot nekaj, kar je ločeno od njega. Odtod izhaja prevladujoče prepričanje o nemoči, da bi s trudom dosegli božansko. Ali drugače: ključni element, ki prinese spoznanje in zlitje z Najvišjim, je božja milost. Tako je aktivna vloga vernika usmerjena predvsem v moralno-etično čistost ter karitativnost, ki sicer dajeta določeno notranje zadovoljstvo, oprijemljivejši rezultat pa prineseta predvsem po smrti ob poslednji sodbi. Sv. Simeon (bizantinski menih in mistik, 949 - 1022) pravi, da je mistično doživetje "karizma", božji dar in da ga s samim človeškim naporom ni mogoče doseči. Prof. dr. Lev Milčinski je pred leti zapisal v prispevku o Mističnem in meditativnem doživetju, da je ". ena od značilnosti mističnih izkušenj določena pasivnost oz. občutje, da gre za nekaj, česar si človek ni sam izdelal, kupil ali priboril, temveč mu je bilo naklonjeno, darovano. V tem lahko vidimo potrditev teze, da prava mistična izkušnja lahko pride le po božji milosti." Podobne rezultate zasledimo tudi pri drugih tovrstnih raziskavah, na primer W. Jamesa ali J. Museka. Lahko bi sklepali, da so zahodni mistiki (Avrelij Avguštin, Frančišek Asiški) s svojimi poizkusi neposrednega zlivanja z božanskostjo presegli ta temeljni dualizem, vendar to ne drži. Neposrednost se nanaša bolj na samostojnost iskanja, neodvisnost od tretje osebe ali institucije. Sicer pa gre pogosto za dialoge z bogom, pri katerih se vernik obrača na Najvišjega po nasvet ali pomoč. V ozadju torej je dualizem. Tudi na Vzhodu zasledimo element neaktivnosti. Tako v indijskem epu Mahabharata vojščak Ardžuna ne spozna boga (Krišne), dokler se mu ta sam ne razodene. Šri Aurobindo je učil: "Srečanje med človekom in bogom je v resnici zmeraj v tem, da božansko prežame in vstopi v človeško in da se človek vtopi v božansko." Vera kot invokativni element Ramakrišna pravi, da ". bhakti ne more postati eno s sladkorjem, temveč želi izkušati sladkost sladkorja. Bhakti nikoli ne pravi: Jaz sem Brahman" (kot na primer zasledimo v Vedanti). Vprašanje je tudi, ali si dosego takšnega cilja v resnici želi. Ali morebiti zlitje sploh ne sodi v njegov odnos do boga, saj mu zaradi doživljanja velikanskega razkoraka med božanskim in posvetnim, ki mu kot osebnost pripada, doseganje tovrstne enovitosti v resnici predstavlja nepredstavljiv cilj? Pri takšnih dualističnih temeljih je za glavnega nosilca duhovne izkušnje postavljena vera. Vera v božjo eksistenco ter posledično v božanske atribute (pravičnost, dobrohotnost ...). Obstajajo najmanj trije temelji za nastanek vere v boga, so si pa različni glede na osnovo, iz katere izhajajo. 1. Racionalno utemeljena vera, pri kateri je osnova privzeti miselni koncept: v ozadju je na primer "logična razlaga" ali "glej, vse religije o tem govorijo", "večina človeštva veruje v boga". Enovitost boga in človeka V nekakšnem nasprotju s prepuščanjem božji milosti se zdijo novodobna duhovna iskanja, ki prinašajo mistični koncept Božanstva kot zamisel o Celoti vsega, torej tudi o njegovi Enovitosti. Že filozof Plotin ob opisu mistične izkušnje pravi: "V tej izkušnji ni dvojnosti. Dvojnost obstaja samo v ločenosti. Zato se ta izkušnja tudi upira opisu. Človek, ki je doživel zlitje s plimami Najvišjega, ne more govoriti o njih, kot da so ločene ..." Takšen panteističen pristop zahodni filozofiji torej ni tuj (naj omenimo vsaj še Spinozo in Bruna), v glavnem pa je v novodobnih duhovnih smereh povzet iz Vzhodnih duhovnih iskanj, kjer je nekoliko bolj prisoten in je morda najizrazitejši v advaiti (nedvojni) vedanti ter nekaterih oblikah joge (na primer radža in džnjana jogi). Ključni temelj vedante je rek "Atman je brahman." Ali drugače: Človekov duhovni temelj (atman) je v enosti s kozmičnim duhovnim temeljem (brahman). Podobno preberemo v indijskih Upanišadih: "Tat tvam asi" - tisto najvišje, kar je očem skrito in je povsod prisotno, tisto si ti. To pa v osnovi precej spremeni možnost spoznavanja božjega. Če velja formula atman = brahman, človek nikoli ni ločen od boga. Le v subjektivnem doživljanju se kaže razkorak med njima. Na nek način se odstro vrata do božanskih globin preko lastnih duhovnih temeljev oz. preko lastne zavesti. Na tej osnovi se pojavlja tudi razlika v temeljnem odnosu do spoznanja Najvišjega. Na Zahodu je v ospredju predvsem vera v boga, saj je ta odmaknjen v drugi pol stvarstva, medtem ko je na Vzhodu, vključujoč tudi bhakti smeri, v temelju odnosa predvsem enost. S tem se izkušanje božjega precej približa, postane realno in je odvisno od sposobnosti poglabljanja v lastne duhovne korenine. Človek kot aktivni dejavnik Ta pristop iskalca boga postavlja v bolj aktivno vlogo. V ta namen so nastali nasveti in prijemi, ki prefinjujejo zavest, jo osrediščajo vse do točke ničnosti oz. izničenja zunanje jaznosti, ko ostane zgolj sposobnost golega nepogojenega spoznavanja. Eden najpogostejših ključev za dosego tega cilja je očiščenje zavesti konceptualnih modelov in podob, ki vežejo zavest nanje (temu se posvečajo različne oblike jog, budizem, zen). "Joga citta-vrti nirodha" je temeljni rek Panjdžalijevih Nanizank o jogi, jogasuter. Jogo (zlitost, enost med duhom in materijo) dosežemo z ukinitvijo modifikacij uma, oz. z ukinitvijo vrtincev zavesti na vseh ravneh njenega delovanja. Ali kot je zapisal prof. dr. Marko Uršič: "Gre za usrediščenje krožnega toka zavesti v enem samem stanju - čistega brezčasnega bivanja." Pri tem je treba opozoriti na vizualizacijske meditativne tehnike, ki so utemeljene na izgradnji mentalnih form, vendar je njihov pomen zgolj prehodnega značaja - so opora - in v končni fazi morajo ravno tako izzveneti v čisti zavesti (čit). Nauk vedante pravi: edina resničnost in edina snov je brahman, vse ostalo je maja. Po Vzhodnih naukih je torej ena glavnih ovir za dosego mističnega izkustva nemirni, po informacijah hlastajoči razum, ki ga v budizmu opisujejo kot opico, ki skače z veje na vejo. Problemu čistosti oz. konceptualne in občutkovne neobarvanosti zavesti se je vzhodno duhovno iskanje temeljito posvetilo. Pomembno vlogo v tem smislu igra nauku o maji - temeljni iluziji razuma, ki je osnova za mentalno oblikovanje podob zunanjega sveta. Seveda so isti problem moduliranja razuma obdelovali tudi zahodni misleci (na primer Platon s podzemno votlino, Kant z naukom o nespoznavnosti stvari na sebi), vendar na duhovno iskanje, v tem smislu kot nauk o maji na Vzhodu, niso imeli večjega vpliva. Torej se z lastnim trudom da dvigniti kvalitativno stanje osebnosti do te mere, da omogoča stik z duhovnimi sferami. Kljub temu se tudi na Vzhodu implicitno razume, da brez pripravljenosti in odprtosti "na drugi strani" ni rezultata. Vseeno pa Vzhod vidi iskalca pretežno kot aktivega akterja v procesu srečanja z bogom in ne toliko kot odvisnika od božje milosti. Kar pa seveda ne drži za vse duhovne smeri Vzhoda. Nedvoumno je, da je vzhodna religija pretežno izkustvena religija in je po tej plati lahko nekoliko bliže znanosti. Morda bi celo lahko rekli, da je nekakšen spoj znanosti in vere, kar pričajo nekateri sveti teksti (na primer staroindijske Vede), v katerih je poleg opisov duhovnih svetov zaslediti tudi razlage zakonitosti same narave in sveta. Znanosti pa se približa tudi ob iskanju konkretnega ponovljivega izkustva (eksperimenta). Je pa vendarle, tako kot zahodne religije, utemeljena na veri v smislu globokega zaupanja, predanosti in odprtosti do duhovnih globin. Kako do mistične oz. duhovne izkušnje? Po Ramakrišni lahko povzamemo preprost model odnosa do boga: Od tega, kakšno predstavo o bogu imamo, je odvisen način, kako bomo pristopali v stik z njim. Pri dualističnem doživljanju boga je to molitev. Je nekakšen nagovor bogu ali priprošnja za božansko skrb, morda intervencijo. Pri drugi in tretji točki pa poglabljanje v lastne duhovne globine oz. globine zavesti. Eden najbolj razširjenih postopkov za doseganje duhovnih izkustev je meditacija. Pri tem je potrebno poudariti, da je beseda meditacija zelo širok pojem in se ga uporablja v različnih povezavah (razmišljanja, sproščanje, poslušanje glasbe). V najožjem smislu besede pa je namenjena preseganju čutnih, duševnih in mentalnih vsebin s ključnim namenom srečati se z duhovnimi sferami življenja. V tej povezavi se prepletata dva tipa izkušenj: prva je doživljanje božjega blagoslova v smislu objemanja ali spuščanja božanske prisotnosti, božje milosti na meditanta (blaženost, luč, energija), drugi pa je povezan predvsem s trudom doseči "dvig v svet transcendence", kjer se zgodi zlitje in izginotje v božjem objemu. Gre za odtegnitev iz pojavnega sveta, za popolno abstrakcijo zavesti iz sveta materije, iz fizičnega telesa, pa tudi iz duševnosti in razuma, kar je pogoj za zlitje - samadhi. Življenjske funkcije običajno zdrknejo na komaj zaznavni minimum, medtem ko meditant ne ve ne zase kot fizično bitje ne za dogajanje okoli sebe ne za čas. Vse kar doživlja, je zlitost, enost bivanja. To je tudi razlog, da se ponekod samadhi opisuje kot "stanje transa" oz. "smrt jogija". Morda bi vzporednico temu stanju lahko našli v zahodnem "unio mystica" ali judovskem "sabatu sabatov". Takšno stanje lahko traja od nekaj kratkih minut pa do nekaj dni, v izjemnih primerih celo nekaj mesecev (indijski modrec in mistik Ramakrišna naj bi v samadiju preživel 6 mesecev). Uporabnost izkušenj Ali je čista zavest kot višja kognitivna sposobnost lahko temelj za nove korake v spoznavanju sebe in sveta? Raziskave kažejo velik odstotek ljudi (v ZDA med 50 in 85 %), ki so prepričani, da so imeli mistične izkušnje. Tudi če se precejšen odstotek teh izkušenj ne nanaša na tiste najgloblje, ki bi jih lahko povezali z izkustvom božanskosti, so vseeno signifikantni pokazatelj, ki nakazuje resno možnost, da je izkušnja dostopna mnogo širšemu krogu ljudi, kot so zgolj mistiki in duhovni iskalci. Glede na to, da je v ta stanja zavedanja moč vstopiti tudi nadzorovano, z določenimi prijemi, se odpira logično vprašanje: Ali ni to morebiti pot za nov korak v spoznavanju sveta? Na začetku morda zelo zahteven korak, pozneje, s prakso in izkušnjami, pa čisto uporaben in dostopen. Konec koncev je tudi razum kot spoznavni princip začel dobivati krila šele s starimi Grki in pozneje z razsvetljenstvom. Če duhovna plat življenja obstaja oziroma če morebiti obstaja sam bog, potem se že po definiciji zagotovo razodeva ne zgolj objektivno skozi stvaritev sveta, temveč tudi prek možnosti subjektivnega doživljanja. V tem primeru ga je moč izkusiti, vendar ne z običajnimi kognicijskimi metodami. Kako ta proces spoznavanja toliko približati znanosti, da bo lahko nedvoumno potrdila ali ovrgla obstoj nematerialne plati življenja, pa je proces, ki se v današnjem času šele začenja. Zoran Mihajlović Literatura 1. Ramakrišna (1994): Reki, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana
[Na vrh strani] |
 |