ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

TIHI GLAS SRCA KOT ZAKON SEDANJOSTI

"Na svetu ni nič tako mehkega in šibkega kot voda, pa vendar spet ne najdeš ničesar, kar bi trdo in togo spodjedalo, tako kot voda, ki nespremenjena svojo pot sledi."

Knjiga o Tau

"To zimo je toplo," me tihi glas radosti. Topel in ljubeč dom me nežno vabi v svoj objem, ko tako ždim ob domačem ognjišču in srkam okusen čaj. Mmm, kako diši! Sladek vonj po cimetu in jabolkih me boža in mi pravi, da nisem sama. Lahko vonjam, čutim, vidim, se dotikam, lahko se povsem brezskrbno prepustim tej zimski pravljici znotraj svojega srca. Skodelica toplega, dišečega čaja mi greje dlani, hkrati pa skozi domače okno zrem v širni svet. V svet, ki ga pokriva topla, dolga, bela zimska odeja. Kako je lepo! Vse je združeno v eno in zatopljeno v tih, ljubeč in globlje molčeč mir. Drevesa, katerih veje so nekoč plesale v vetru in katerih listje je šelestelo pod širnim nebom, sedaj počivajo v globokem snu. Potok, ki je žuborel, se v siju lesketal in se igrivo nasmihal jutranjim žarkom sonca, je sedaj oledenel in postal čudovito ogledalo sebi ter vsem mimoidočim. Sive poti in ceste, na katerih se je vil gost, turoben promet, so obmolknile in postale svetle tudi v noči. Mesto, ki je bilo dom glasno burnim dogodkom, je utihnilo in potonilo v lasten odsev miru. Postalo je svetilnik v tej zimski mirni noči.

Simona Strelec

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.