VSEBINA

Okrogla miza

REVŠČINA - SOPOTNIK GLOBALIZACIJE

20. februarja je bila v Novi Gorici okrogla miza z naslovom Revščina - sopotnik globalizacije. Pripravili so jo slovensko društvo Share, medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško, odbor "Nova Gorica - otrokom prijazno UNICEF-ovo mesto" in KID Argonavti Nova Gorica. Gostje omizja so bili dr. Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije in Ustanove SKUPAJ, dr. Ivan Škoflek, predstavnik Slovenskega odbora za UNICEF, dr. Robert Leskovar, raziskovalec na Inštitutu BION Ljubljana, in Barbara Škoberne, predavateljica na DUHOVNI UNIVERZI (Center za duhovno kulturo). Častni gost je bil predsednik Republike Slovenije, dr. Janez Drnovšek, ki so ga zbrani toplo pozdravili. Iz zanimivega večera objavljamo nekaj povzetkov.

Mirko Brulc, župan MO Nova Gorica, pokrovitelj razstave in gostitelj okrogle mize: "Ko govorimo o revščini, se najprej zamislimo nad našo apatijo! Revščina je v našem življenju postala imaginaren pojem. Marsikdo je noče videti. Preveč udobno je, da ne vidiš. Bolje bo šele takrat, ko bomo v nas samih začeli spreminjati svet."

MORAMO IZBOLJŠATI TA SVET

Predsednik dr. Janez Drnovšek je preprosto, neposredno spregovoril o svetu danes, o neučinkovitosti mednarodnih inštitucij in o tem, da če pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Njegovim besedam so poslušalci skrbno prisluhnili in jih sprejeli z velikim odobravanjem.        

"Svet je med seboj vedno bolj povezan, tehnologije so ga še bolj povezale, lahko spremljamo drug drugega tudi, če smo na različnih delih sveta. Kljub temu, da postaja svet bolj povezan, da lahko hitro potujemo in da lahko spremljamo dogajanja po svetu, pa ne uspemo reševati svojih temeljnih neravnovesij.

Ta neravnovesja se ne zmanjšujejo, ampak se povečujejo. To smo ugotavljali septembra tudi na vrhunskem srečanju Združenih narodov v New Yorku, ko smo razpravljali na nivoju šefov držav o tem, kako uresničujemo tako imenovane milenijske cilje, ki smo si jih zastavili leta 2000 in s katerimi smo želeli v petnajstih letih prepoloviti revščino, lakoto na svetu. Cilji se mi takrat niso zdeli preveč ambiciozni, češ samo prepoloviti revščino (kaj bo pa z drugo polovico?). Ampak v petih letih sem tudi sam ugotovil, da se ti cilji v svetu ne uresničujejo, da se revščina ne zmanjšuje, da se neravnovesja povečujejo. Če je temu tako, potem se seveda moramo vprašati, kakšen bo ta svet še naprej, kakšen bo ta svet jutri, če se bodo povečevale socialne razlike med ljudmi, če bo na eni strani več kot polovica človeštva v hudi revščini, stradala. Ko dnevno umre na tisoče ljudi, na drugi strani pa se vedno bolj kopičijo bogastvo in različne dobrine, s katerimi lahko posameznik razpolaga, potem se vprašamo, kje je meja takšnemu razvoju. Ali meje ni ali bodo takšni trendi kar naprej? Najbrž ne, najbrž se bo nekoč moralo nekaj zgoditi, takšen svet ni vzdržen svet. Ne more obstati na dolgi rok in če večina prebivalstva sveta vidi ta svet kot krivičen svet, potem je seveda samo vprašanje časa, kdaj in kako, na kak način bo nekaj eksplodiralo, na kak način bodo ta velika ravnovesja udarila nazaj, na vse, tudi na tiste, ki imajo zelo veliko in ki živijo v prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi. Ampak nihče v tem svetu se ne more izolirati od dogajanj, od drugih, od posledic takšnega stanja, kakršnega imamo danes.

Že danes vidimo, da se pojavljajo različne oblike terorizma, da veliko prebivalcev tega sveta vidi krivičnost in je ne sprejema. Po drugi strani pa se vprašamo, ali res nismo v stanju nič storiti, da bi takšna gibanja spremenili. Na žalost dosedanje oblike organiziranja človeštva niso dale zadovoljivih rezultatov. Organizacija Združenih narodov je potrebna, deluje, dosega nekatere rezultate. Vendar daleč od nivoja tistega, kar bi bilo potrebno, da bi neugodna gibanja v svetu obrnila, spremenila. Treba bo nekaj več. Mednarodne institucije so neučinkovite. Kljub velikemu številu birokratov, strokovnjakov, ki delujejo v teh institucijah, je rezultatov premalo, daleč premalo. In vidimo, da pravila, po katerih se suče ta svet, niso takšna, ki bi lahko spremenila stanje stvari. Samo logika profita in kapitala v mednarodnih odnosih ne more reševati teh problemov, lahko jih samo povečuje. Kot je po eni strani seveda širjenje tehnološkega razvoja povsod po svetu pozitivno, je pa po drugi strani negativno, če tega ne spremljata uravnotežen socialni in okoljski razvoj. Potrebno je nekaj več, kot je samo logika profita, če želimo ohraniti ta svet ali ga izboljšati. In moramo ga izboljšati. Če pogledamo zgodovino človeštva, se že ves čas sooča z velikimi nasprotji. Čeprav nikoli niso bila tako razvidna, kot so danes zaradi sodobnih tehnologij, zaradi takšne očitne medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Prihajalo je tudi do poskusov spreminjanja sveta, ampak ti poskusi so bili neuspešni zato, ker so temeljili na nasilnem spreminjanju sveta, na revoluciji in nasilju kot načinu spreminjanja obstoječih, sicer nepravičnih odnosov.

Pokazalo se je, da nobena revolucija, ki temelji na sili, ne more prinesti trajnega izboljšanja stanja in ne more izboljšati sveta. Enostavno zato, ker so potem temelji slabi. Vse, kar temelji na sili, na nasilju nad drugimi, četudi gre le za popravljanje krivic, ne more uspeti, ne more prinesti rezultatov. Prej ko slej bodo nove krivice, ki so bile ustvarjene s takšnim nasilnim spreminjanjem sveta, udarile nazaj in spet bo prišlo do novega nasilja oziroma do novega spreminjanja ali pa vzpostavljanja večnega stanja stvari. Zato je edini način, da lahko spremenimo svet, ozaveščanje ljudi, visok nivo zavesti. Samo na ta način, da se zavedamo medsebojne odvisnosti na tem svetu, da se zavedamo, da smo pravzaprav vsi ljudje enaki, da enako občutimo, da si vsi enako zaslužimo mirno in dostojno preživetje na tem svetu, še več, izhajajoč iz te zavesti lahko spreminjamo stvari na trajnih trdnih osnovah. Več ko bo ozaveščenih ljudi, več ko bo na svetu ljudi, ki se bodo tega zavedali, več možnosti je za uspeh, več možnosti je za to, da ta svet spremenimo na bolje. Ko bo dosežena kritična masa ljudi, ko bo dovolj veliko število ljudi na svetu mislilo tako, se zavedalo tega, takrat se bodo stvari začele spreminjati. Takrat bodo ljudje znotraj institucij, državnih ali mednarodnih, začeli drugače delovati, začeli bodo zares iskati rešitve, uravnotežene rešitve. Če danes poskušamo spremeniti stvari v mednarodnih institucijah ali nacionalnih institucijah, nam ne bo uspelo, če ni dovolj ljudi ozaveščenih, če ni dovolj visoke kritične mase ozaveščenih ljudi. Enostavno se bodo stvari vrtele naprej po ustaljenih načinih, mehanizmih, ker to kolesje se zelo težko spreminja, obstaja neka inercija, ki jo je skoraj nemogoče premakniti v svetu, in če se posameznik zaletava v to, mu ne bo uspelo. Logika obstoječih stvari, logika kapitala, načina delovanja institucij, navsezadnje tudi medijev, ki so s tem povezani, je takšna, da se je ne da premakniti, če jo poskuša premakniti posameznik ali celo skupina ljudi. Vendar vedno več ljudi je ozaveščenih, vidimo po Evropi in tudi drugod po svetu, da je vedno več nevladnih organizacij, ki si prizadevajo za spremembe v tej smeri. In vidimo tudi, da so ljudje, državljani po Evropi, vedno bolj nezadovoljni tudi s svojim institucijami, navsezadnje s svojo politiko, ker ta politika ne rešuje svetovnih problemov, ne rešuje revščine, ne rešuje okoljskih problemov in ljudje imajo slab občutek, da če se nekaj ne bo premaknilo, da se bo vse skupaj slabo končalo. In zato prihaja marsikje do vedno večjega razkoraka med uradno politiko in institucijami ter med tem občutkom ali pa že zavestjo ljudi, državljanov, ki vedo, da na ta način ne bo šlo dolgo naprej, da bo potrebno nekaj storiti.

Prepričan sem, da se bo v naslednjih letih ozaveščenost hitreje povečevala, kot se je v preteklih obdobjih, kažejo se že takšni znaki, kažejo se številna gibanja, številna prizadevanja v to smer, navsezadnje je vaš posvet temu namenjen. Dal bo svoj prispevek, dal bo en kamenček v ta mozaik spreminjanja zavesti in spreminjanja sveta. Želim seveda, da bi temu sledili tudi drugje, vedno več državljank in državljanov v Sloveniji in pa drugod po svetu. Moj občutek je, da se stvari že spreminjajo tudi v Sloveniji. To mi potrjujejo tudi izjemno pozitivni odzivi ljudi na akcijo za pomoč Darfurju. Vedno več je ljudi, ki se jim to ne zdi neka eksotična zadeva, na nekem drugem delu sveta, češ zakaj bi se morali mi s tem ukvarjati, saj imamo sami dovolj svojih problemov. Vendar ravno takšno ozko gledanje samo nase, ali kot posameznika ali samo na svojo nacijo in na svoje koristi, nas omejuje in nam onemogoča to spreminjanje sveta, o katerem sem govoril. Če pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Zmanjšali bomo neravnotežje v svetu in s tem, ko bomo storili nekaj dobrega nekomu drugemu, bomo tudi zase storili verjetno največ, kar lahko storimo."

GLOBALNI PROBLEMI SVETA IN KOLIKO SE DEJANSKO REŠUJEJO

Dr. Robert Leskovar je podal aktualen in ozaveščajoč pregled stanja v svetu z vidika tega, kaj so bogate države obljubljale za odpravo svetovne revščine, kaj so naredile, česa niso in zakaj je tako. Objavljamo kratek povzetek.

Danes izrablja zgolj tretjina človeštva več kot 80 % svetovne hrane, naravnih virov in energije. To je eno od ključnih neravnovesij v svetu, ki ima številne posledice, tako socialne kot ekološke.

Da bi globalne razmere izboljšali, je bila konec 70-ih let na pobudo takratnega predsednika Svetovne banke ustanovljena mednarodna, neodvisna komisija pod vodstvom nekdanjega nemškega kanclerja Willya Brandta. Komisija je naredila analizo ekonomskih neenakosti in drugih problemov v svetu ter izdelala predloge za njihovo reševanje - tako v smeri oživitve pogovorov med bogatim Severom in revnim Jugom kot tudi v smeri ozaveščanja svetovnega javnega mnenja, da bi javnost spremenila stališča vlad do globalnih razvojnih problemov. V začetku 80-ih let je komisija izdala dve odmevni poročili (Sever - Jug in Svetovna kriza).

Leta 2002 so nasledniki komisije izdelali ponovno analizo globalnega stanja in ugotovili, da se je kljub temu, da so vlade in mednarodne agencije poročili prebrale in se je o njima na široko razpravljalo, situacija v celoti precej poslabšala (zgolj en primer: število ljudi, ki živijo v hudi revščini, se je povečalo v 20 letih z 800 milijonov na 1,8 milijarde).

Na podlagi priporočil Brandtove komisije so voditelji 189 držav leta 2000 sprejeli razvojne cilje za novo tisočletje, s katerimi so se obvezali bistveno izboljšati razmere na osmih ključnih področjih. Lani se je na konferenci OZN pokazalo, da te cilje slabo izpolnjujejo, da ni dovolj politične volje in da je preveč lastnih interesov na strani posameznih držav. Cilji se uresničujejo prepočasi in s premalo mednarodne podpore. Podobno stanje vidimo, če pogledamo delo Mednarodnega finančnega sklada, ki bi naj pomagal revnim državam, dejansko pa dela predvsem za finančne institucije v bogatih državah na račun njihovih državljanov - davkoplačevalcev. Tudi OZN ne deluje tako učinkovito, kot bi lahko, zaradi prevelike vloge Varnostnega sveta, v katerem lahko ena država z mehanizmom veta blokira izvajanje predlogov drugih držav.

Končna ugotovitev potrjuje trditve in izkušnje predsednika Drnovška, da se spremembe sicer dogajajo, a mnogo počasneje, kot bi se lahko. Rešitev globalne situacije je zato mogoča le po politični poti, tukaj pa je odgovornost na vseh nas, državljanih, da volimo takšne vlade, ki bodo zastopale in uresničevale naše interese - torej tudi interes, da živimo na tem planetu vsi dovolj dobro in da bo v dobrem stanju tudi naše naravno okolje.

DELATI SKUPAJ Z REVNIMI, NE SAMO ZA REVNE

Dr. Anica Mikuš Kos

"Ob revščini vedno mislim na to, da ko sem jaz bila otrok, je bila delitev sveta takšna, da smo se delili na revne in bogate. To  je bil red stvari in razen norih revolucionarjev smo na to ureditev stvari pristajali. Danes je drugače. Na eni strani smo polni lepih besed o enakosti, enakih možnostih in pravičnosti, na drugi pa se soočamo z veliko revščino, leporečenjem o pomoči in licemernostjo.

Drugi problem je v informiranosti. Kot otrok nisem vedela za te stvari, zdaj pa se soočamo z vsako nesrečo na tem svetu in me je sram. Sram me je, ker sama nisem revna, in ne vem, kaj naj naredim. In sram me je za celotno človeštvo, ki je tako urejeno in organizirano.

Kakršnakoli akcija, ali je to Kongo ali Darfur, kjer so ljudje revni, je velika stvar. Se pa ob tem človek počuti precej nemočnega. Če se lahko nekaj konkretnega zgodi, premakne, je to pomembno ne samo za ljudi, ki se jim pomaga, ampak tudi kot civilizacijsko sporočilo, da je nekaj možno spremeniti. Mislim, da je velika stvar, da predsednik neke države stoji za tem.

Biti reven, tudi v bogatem svetu, pomeni ponižanje, napad na človeško dostojanstvo, identiteto. Popolnoma razumljivo je, da je ljudem nerodno in da jih je sram, da nekaj dobijo. Ob vsem tem pa govorimo o enakih možnostih, o pravicah otroka, o enakopravnosti in tako dalje. To odpre  novo razmišljanje, namreč dajati tudi ni tako enostavno, dajati na način, da ne boš prizadel tistega, ki mu daješ. Za nas, ki delamo z ljudmi, in če govorimo za pomoč v Slovenji, so ti psihološki momenti zelo pomembni, morda celo bolj pomembni kot materialni momenti, saj v Sloveniji ne umreš od lakote, imaš možnosti za zdravljenje, čeprav imaš slabše možnosti za dobro zdravje ... Gre za zelo komplicirane psihološke verige, zakaj reveži veliko bolj nastradajo kot tisti, ki so bogati. Velikokrat preprosto nimajo moči, nimajo energije. Potisnjeni so v situacijo nemoči, v kateri enostavno izgubiš energijo in samoiniciativo, tako da mnogi samo ždijo in čakajo, kdaj jim bo kdo kaj dal.

Zato je zelo pomembno delati skupaj z revnimi za uveljavljanje njihovih pravic in ne samo zanje. Zelo pomembno je motivirati njihove lastne sile. Ko postaneš dejaven in nisi več samo na strani tistega, ki prejema, ampak ko nekaj lahko daš in nekaj storiš za druge, se tvoja podoba o sebi povsem spremeni.

Ko razmišljamo o boju proti revščini, je zelo pomembna stvar, da tem, ki so depriviligirani, damo možnost, da pomagajo drugim, da najdejo neko socialno vlogo, da pridejo proč od socialnega roba, iz vloge mučenika. Taka možnost je prostovoljno delo, v katerega se vključujejo tisti, ki so nekoč pomoč prejemali, ali tisti, ki so bili nekoč pomoči potrebni, in drugi. Na primer, reven otrok lahko obiskuje staro osebo in ji prinese enkrat na teden nekaj iz trgovine. Iz  vloge nekoga, ki samo prejema, naenkrat postane nekdo, ki drugemu nudi pomoč. Verjemite mi, to je zelo zelo pomembno - kako vidiš samega sebe in koliko svojih energij boš sposoben aktivirati, da nekaj spremeniš na svetu za sebe in za druge.

Še to: eno je, kaj lahko vsak človek naredi kot posameznik, na primer da dam, da darujem. Drugo je, kaj so moje obveznosti, ki izvirajo iz moje državljanske vloge in na to ne smemo pozabiti."

OBVOZNICA OKOLI SRCA

Barbara Škoberne

"Prepričana sem, da bomo čez nekaj časa gledali nazaj na ta čas in ne bomo mogli razumeti in verjeti, da smo lahko kdaj živeli v svetu, v katerem je bilo tako trpljenje in krutosti in da smo to tako brezbrižno dopuščali. Kajti  revščina in smrt zaradi lakote danes, tega ne bi bilo treba. Svet, v katerem živimo, je po vseh ekonomskih kazalcih svet izobilja, proizvede se dovolj in preveč hrane in drugih temeljnih dobrin za vsakega izmed njegovih prebivalcev. Če vstopimo v katerokoli supermarket, so police založene od vrha do tal s stvarmi, ki jih nikoli ne bomo mogli porabiti.
Kot človeštvo smo že dlje časa na križišču med starimi, preživelimi načini razmišljanja in delovanja in novimi, za katere izgleda, kot da nihče točno ne ve, kakšni naj bi bili. Vemo in vidimo pa, da stari načini vodijo planet in njegove prebivalce v prepad in da je nujnost ukrepati velika.

Lahko bi rekli, da smo kot posamezniki in skupina, kot bogati del človeštva, zgradili obvoznico okoli srca. Glava in razum sta tista, ki v glavnem vodita našo politiko, naš pogled na svet in naš način razmišljanja. Zato pogosto delujemo tako, kot so delovali naši živalski predniki, v skladu z načelom 'zmaga močnejši'. To danes zelo dobro vidimo v delovanju zakona ekonomije oziroma v načinu, kako delujejo tržne sile na svetu. Včasih se zdi, kot bi živeli v velikem kazinu, ki se vrti tako, kot poje pesmica iz filma Kabaret 'Denar je tisti, ki poganja svet.'

Po drugi strani pa obstaja drugi pol človeka, tisto, kar bi lahko imenovali srce, in kjer se skriva odgovor na vprašanje, kako naprej. Srce, kot ga razumem tukaj, ni nekaj fizičnega, niti se ne tiče sentimentalnosti. Če otrok vidi nekoga, ki je lačen in trpi, ne komplicira, ni formalističen, ni ga strah, ampak reče mami in očetu: 'Lačen je. Dajmo mu kaj za jest!' Mislim, da je nekaj otroškega v vsakem tudi potem, ko enkrat odrastemo, in da je to otroško globoko v našem srcu. Mogoče smo ta občutek nekam potisnili in tudi že pozabili nanj. Spomnimo se ga in občutimo ga samo kdaj, ko smo sami, v miru, sproščeni, mogoče nekje v naravi, ob morju, v gozdu ali med meditacijo, ko začutimo spokojnost v sebi in občutek zlitja s svetom okoli sebe. Takrat se nam zazdijo vsakodnevni problemi tako daleč in počutimo se, da bi lahko objeli cel svet. Ta občutek srca deluje po drugačnem načelu kot razum ali ekonomija, deluje po načelu univerzalne ljubezni. Gre za čut za celoto, požrtvovalnost, za globalno etiko.

Občutiti spet svoje srce in slediti njegovi potrebam, to je ena od možnosti, mogoče celo edina možnost, da nekaj premaknemo, da bo svet drugačen."

POMEN VZGOJE ZA ODPRAVO REVŠČINE

Dr. Ivan Škoflek

"Zakaj revščina? Zaradi vsega, kar smo danes slišali, zaradi neokapitalizma, ki je neusmiljen, najšibkejši pa so najbolj izpostavljeni, in to so otroci. Njihovi pomoči se posveča Unicef in naše dejavnosti so javnosti znane. Tudi otroci reagirajo na revščino tako, da jih je sram.

Opozoril pa bi še na drug problem: pravilna vzgoja otrok je preveč zanemarjena. Otroci, ki živijo v revščini, nimajo vzgojnih spodbud. Zrasli so v težkih družinskih razmerah, v šoli so znani kot slabi, problematični učenci. Vzgoja je lahko temelj za najbolj sigurno rešitev za izhod iz revščine. Materialne pomoči so kratkoročne rešitve, dolgoročne rešitve imajo temelj v vzgoji."