Soutripanje

V prejšnji številki smo v seriji prispevkov pod skupnim naslovom K novi ekonomiji razmišljali o krizi kot času odločitve. Odločitve, ki jih moramo zdaj sprejeti, še posebej na področju ekonomije, so nujno potrebne, če želimo kot človeštvo zaživeti v blaginji. Blaginja ter življenje v zdravem in mirnem okolju so oziroma bi morali postati naši skupni cilji - cilji celotne človeške skupnosti. Narediti moramo pomemben korak naprej, korak, ki se imenuje medsebojna delitev.

Vzorci ravnanja iz preteklosti resnično ne ustrezajo več človeški družbi 21. stoletja; od tod toliko problemov in tako velika neučinkovitost politike in ekonomije. Neprestana in divja gospodarska rast, konkurenčnost (tekmovalnost), nestabilni trgi kot osrednji element družbene pozornosti preprosto ne morejo rešiti nakopičenih težav, kvečjemu so vzroki zanje. Naša polna pozornost se mora usmeriti na ljudi in na njihove potrebe ter na kvaliteto okolja, v katerem bivamo. Ne moremo preživeti brez hrane in vode, brez oblačil in primernega bivališča, v današnjem kompleksnem okolju pa tudi ne brez osnovnega zdravstvenega varstva in osnovnega izobraževanja.

Brez možnosti, da lahko zadovoljujemo te osnovne potrebe, ne moremo živeti kot človeška bitja in ne moremo izraziti svojih potencialov. Brez dobrin ni mogoče zadovoljiti osnovnih človeških potreb in današnji problem sploh ni pomanjkanje teh, temveč njihova neustrezna in nepravična porazdelitev. Pravičnejša porazdelitev svetovnih dobrin je zato ključ za blaginjo človeštva, ta pa je ključ za mir, ki odpira vrata prihodnosti. Samo z medsebojno delitvijo bomo naredili korak naprej. Stopicanje na mestu namreč ne pomeni, da se nikamor ne premaknemo, temveč da nazadujemo. Naredimo torej korak naprej.

Skupni in celostni pristop

Brez skupnega delovanja oziroma sodelovanja, ki pa ne sme biti zgolj na deklarativni ravni, ne moremo rešiti nobenega pravega globalnega problema: revščine in lakote, globalnega segrevanja ozračja in onesnaževanja planeta, ozdravljivih bolezni; če naštejemo samo največje probleme sodobnosti. Zato ne smemo mimo najpomembnejše organizacije, ki ima izjemen potencial za prihodnost - Organizacije Združenih narodov.

Kmalu po grozljivi izkušnji II. svetovne vojne, oktobra 1945, je začela veljati Ustanovna listina Združenih narodov, dokument brez primere v človeški zgodovini. Ta dokument je postavil temelje resničnemu mednarodnemu sodelovanju, ki je edino pravo jamstvo za mir v svetu. Tri leta kasneje je bil sprejet še en izjemen dokument - Splošna deklaracija človekovih pravic, nekakšna "sveta knjiga" vsega človeštva. V njej so zapisani najvišji etični standardi človekovega ravnanja. Ne posamezne religije, politične usmeritve ali posamezne "civilizacije", temveč človeštva kot celote. Že samo v teh dokumentih najdemo dovolj "snovi" za mednarodno sodelovanje tako na področju politike kot ekonomije - brez resničnega mednarodnega sodelovanja si medsebojne delitve niti predstavljati ne moremo.

A vsaka deklaracija in organizacija je le toliko "močna", kolikor veljave ji podelimo. Radikalni premik, ki ga moramo zdaj narediti, je premik v našem mišljenju in naših prioritetah; da smo najprej pripadniki človeštva in šele potem pripadniki narodov, religij, strank itd. Zatorej morajo biti tudi naše prioritete (prednostne naloge) usmerjene k interesom celotne človeške skupnosti. Ob prelomu tisočletja (milenija) so si naši voditelji zadali konkretne cilje do konkretnega datuma (2015) v obliki Milenijskih razvojnih ciljev. Ti so povsem uresničljivi, kot je na primer cilj prepolovite števila podhranjenih ljudi, ki jih je danes v svetu še vedno preko 850 milijonov, njihovo število pa s krizo samo še narašča.

Vendar niso dovolj samo delne rešitve, "ciljati" moramo višje, k popolni odpravi skrajne revščine, lakote, ozdravljivih bolezni ter k trajnostnemu razvoju celotnega planeta - in le iz vsega tega lahko sledi resničen in trajen mir. Za to pa moramo temeljito spremeniti naš popolnoma neustrezen globalni ekonomski sistem, ki temelji na pohlepu, sebičnosti, tekmovalnosti, na korupciji in špekulacijah. In samo znotraj Združenih narodov lahko razmišljamo o pravičnejši globalni delitvi dobrin. A spremeniti moramo tudi naš pogled na ekonomijo, ki je lahko samo celosten, kar pomeni, da morajo naše ekonomske odločitve vedno vsebovati tudi komponento etike in ekologije.

Družbena pravičnost (etika), skrb za ravnovesje med potrebami ljudi in zmožnostmi planetarnega okolja (ekologija) ter skrbno upravljanje z viri in dobrinami, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi in blaginjo človeštva (ekonomija) so zato nedeljiva celota, ki jo lahko poimenujemo kar 3E (iz njihovih začetnic). Vsa tri področja skupaj pa se zrcalijo v medsebojni delitvi kot temeljnemu principu novih družbenih odnosov.

Onkraj ideologij

A še preden začnemo razmišljati o praktičnih rešitvah, ki bodo temeljile na medsebojni delitvi, se moramo "povzpeti" nad ozko ideološko razmišljanje, ki je pomembno oblikovalo zadnjih nekaj stoletij človeškega razvoja. Predvsem moramo stopiti onkraj ideologij oziroma -izmov; kapitalizma, neoliberalizma, socializma itd.

Da lahko preprosto ukinemo kapitalizem, je naivno razmišljanje in še bolj, da lahko preprosto uvedemo socializem. Kapitalizem in socializem sta dve strani istega kovanca. Če je kapitalizem v svoji osnovi svobodna gospodarska pobuda ljudi, potem je socializem njegova "uzda". Kapitalizem in socializem lahko obstajata samo skupaj, vsakič, ko kateri izmed njiju začne prevladovati, imamo hude težave. Mnogo pomembnejši od ideoloških vprašanj so naši skupni cilji, ki jih moramo kot človeštvo doseči: zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi na planetu, ohranitev okolja in miru - skratka doseči moramo blaginjo človeštva. Zato ne potrebujemo nobene ideologije, temveč pragmatično družbeno-ekonomsko politiko, ki temelji na:
- globalni medsebojni delitvi ključnih dobrin človeštva, ki je podlaga za zadovoljevanja osnovnih potreb vseh ljudi na planetu;
- nadzoru in regulaciji finančnih in ekonomskih tokov ter ustanov;
- pravični trgovini s poudarkom na lokalni samooskrbi (brez subvencij, visokih zaščitnih carin .);
- podjetjih, v katerih so poleg zasebnih in državnih zastopani tudi interesi delavcev, okoljskih in drugih nevladnih organizacij itd.

Naj bodo ti ukrepi "kapitalistični" ali "socialistični" je povsem nepomembno, zanima nas doseganje naših skupnih ciljev oziroma interesov celotnega človeštva, za kar potrebujemo celostni pristop.

Da bi naredili korak naprej, moramo torej razmišljati in ravnati v okviru skupnega delovanja oziroma sodelovanja na globalni ravni (v okviru OZN); področje ekonomije moramo "oplemenititi" tako z etiko kot ekologijo (celostni pristop) in preseči moramo številne in destruktivne ideologije. Štejejo samo naši skupni cilji: blaginja človeštva in življenje v mirnem in zdravem okolju. In medsebojna delitev je pot k tem vzvišenim ciljem človeštva in v sebi zajema vse naštete elemente.

Rok Kralj

Odlomki so iz knjige Roka Kralja: Kako deliti dobrine

[Na vrh strani]