• Jutranje razgibavanje - vaje za psihofizično ravnovesje in revitalizacijo
• Delavnica - raziskujmo, kako nas življenje uči tudi s humorjem. Odkrijmo svoje kreativne potenciale skozi gib, smeh in skupno ustvarjanje.
• Skupinske sprostitve in meditacije
• Prosti čas - sprehodi, pogovori, plavanje ...

Izkušnje udeležencev

Gremoooo na morjeeee! Pa čeprav ni poletje, ampak deževen vikend konec februarja.

Lepo je doživeti dobrodošlico 'starih fac' iz Bovca že kar na recepciji. Še bolj pa se veselim spoznavanja novih.

Kmalu sledi turnir v nekem zmešanem pink ponku brez pravil (in predvsem brez miz) . Nato se 'zaštrikamo' med seboj v vzorcih, ki jih ne bi znale naplesti niti najbolj spretne babice - to so medčloveške vezi.

Tri skupine: strastni (rdeči), sončni (zlati) in modri (modri) se spominjamo svojih otroških iger in jih tudi odigramo. Kaj - da bi jih pozabili?! Vse je še živo tu: ali je kaj trden most, med dvema ognjema, ristanc, zemljo krast, kdo se boji črnega moža, slepe miši, rihtarja nabijat, telefončki. Koliko domišljije in iznajdljivosti smo premogli!

In v naslednjih dneh se je pokazalo, da jo še vedno - samo malo moramo odmrzniti tisto resno skorjo na površini, pa ven priteče razigran otrok! Ja, svojeglav otrok - tak, ki misli s svojo glavo.

Zajtrk. Mirnoo! Izberi menu za kosilo in večerjoo! Voljno. (Kot da hotel Barbara še diha v starih knapovskih manirah.)

Meditacija: vozi me vlak v daljave, daleč tja v otroški svet . tam, kjer so skriti spomini .vsi kot en sam pisan cvet .češnja, šola in klepet . naša krava in hehet . mali grehi, veliki zajčki . Kot drobci sanj, ki jih povezujemo v zgodbo, v lepljenko, v sliko. Ustvarjamo. Padajo ideje. Se zabavamo. Rišemo. Strižemo s škarjami in ušesi. (Malo 'špijoniramo' pri rdečih in zlatih.) Nastaja kolaž - golaž? - hej, kosilo!

Prosto popoldne izkoristimo za 'zdrav duh v zdravem telesu' (čeprav bi bilo v prvo možno podvomiti, ko smo poskakali v morje, ki je imelo 10 o C, in se nato počasi in dostojanstveno v rjuhah vračali v savno). Ampak je, enkratno je! Spet ustvarjamo nadaljevanje naše zgodbe.

Večerni ples, kjer ni korakov, le prepustiš se glasbi in odplavaš . Ali pa si zrcalo svojemu paru.

Jutro. Joga. Jesti. Potem pa zares! Zavesa se odgrne, občinstvu zastane dih .
MODRI - so res modri. Iz vsake zgodbe potegnejo nauk.
RDEČI - moderna erotična Rdeča kapica zažge.
ZLATI - pripotujejo vse od Planice do zlatih saharskih sipin. Nomen est omen.

In še nekaj misli ob koncu (ukradenih s tujega zeljnika):
- V življenju smo vsi nastopajoči. Nihče ne more odigrati naše vloge.
- Bistvo je v sodelovanju in ustvarjanju (ne pa v tekmovalnosti in izigravanju, kot se pogosto dogaja v modernem poslovnem svetu).
- Skupinski duh ti da krila.
- Strah, negotovost in usmerjenost k cilju za vsako ceno - blokirajo našo domišljijo.

Mislim, da bi bili šamani zadovoljni z nami. Ker je odgovor na:
- Kdaj si nehal peti?
- Kdaj si nehal plesati?
- Kdaj si nehal brati pravljice?
- Kdaj si nehal uživati v tišini?

... NIKOLI!!!

Fiesa je bila res fiesta.

Jelka Repar

Vtis iz Fiese: čudovito, sproščujoče, otroško igrivo, predvsem pa: daleč od ponorelega sveta! Osebno pa sem srečna, da mi vse bolj uspeva, da si brez občutka krivde vzamem čas zase.

Jerneja Dornik

Občutki ob prihodu - rahlo utesnjeni, morda celo nekoliko strahu. Kdo bodo vsi ti ljudje na seminarju, kako me bodo sprejemali, kako jih bom lahko sprejel sam? Hvala bogu, da bo Brane (voditelj skupine rednega programa, ki jo sicer obiskujem) zraven, bo že pomagal prebroditi prve težave.

Občutki ob odhodu - tako kot pravi Polonca Kovač: "Deževen dan je krasen dan." Škoda, da je zadnji. Po drugi strani pa: če se zabava konča takrat, ko je najlepše, ostane lep spomin. Drugače lahko ostane grenak priokus. Ostali bodo spomini na čudovite soudeležence, na čudovite voditelje, na zabavno dogajanje v preteklih dneh. Akumulator je do vrha poln! Polna je tudi spominska kartica fotoaparata.

Kaj pa vmes? Po 10 minutah druženja sta tesnoba in strah samo še preteklost. Dlje ko smo skupaj, manj me skrbi, kako drugi gledajo name. Tudi na delavnici sem sproščen in poln idej. Celo risati sem začel, čeprav imam s tem veliko težav. No ja, večerni ples me je pa 'podrl'. Enostavno mi je zmanjkalo moči. Spal sem pa tako dobro kot že dolgo ne.

Kaj je bilo najboljše v nedeljo - 'generalka', gledanje iger drugih dveh skupin ali igrati našo igro, ne morem ugotoviti. Skupaj gledano je vsekakor najlepše doživetje doživetje poti k nekemu cilju, ki pa ga ne morem povsem opredeliti, ker je še predaleč. Čutim ga, ne znam pa ga ubesediti ...

Slavko Pirc

Naša skupinica petih sošolk četrtega semestra Šole čustvene inteligence s Ptuja se je konec februarja z deževne Štajerske odpravila na morje. Pričakovale smo lepo vreme, a bolj ko smo se bližale Fiesi, več je bilo snega. Sneg na morju . Narava se je očitno poigrala z vremenom in to je v nas vzpodbudilo igrivost, saj je tudi vreme nakazovalo temo seminarja: 'Z igro do sebe in drugih'.

Zvečer smo se v hotelu Barbara zbrali vsi udeleženci seminarja. Nina, Suzana in Boštjan so nam za začetek pripravili igro z žogicami za namizni tenis. Barva žogic je določila, v kateri skupini (rdeči, modri ali zlati) se je kdo izmed nas igral v naslednjih dneh. V skupinah smo obudili spomine na igre, ki smo se jih igrali v otroštvu, eno izmed njih pa smo predstavili tudi ostalim. Ob koncu večera nam je 'mama' Nina želela prebrati pravljico za lahko noč, vendar se je v nas prebudilo že toliko otroške nagajivosti in sproščenosti, da smo ji prav z veseljem nagajali. Šele odločen nastop 'očeta' Boštjana je v 'otroški' sobi naredil red, poslušali smo pravljico do konca in se odpravili spat.

Drugo jutro je vsaka skupina na podlagi komičnih življenjskih dogodkov, ki smo si jih podelili med seboj, pripravila scenarij za predstavo, ki naj bi jo odigrali ob koncu seminarja. Rdeča skupina je delala pod Nininim vodstvom. Ker smo se prišli igrat, nismo kaj dosti 'zaresno' delali, temveč smo se zabavali. Igrali smo nogomet, se obmetavali s papirčki, peli otroške pesmice . Nismo se obremenjevali niti s tem, da je bilo potrebno v zadnjem trenutku zamenjati vloge. V igri smo predstavili učence, učitelja in dva pujsa - Pipija in Melhijada. Igro smo predstavili spontano in usklajeno. Nasploh smo se v rdeči skupini razumeli zelo modro.

V modri skupini smo s skupnimi močmi sestavili scenarij za igro in si razdelili vloge. Prikazali smo družino Modrovih ter njihove komične in simpatične pripetljaje na običajen delovni dan. Občinstvo sta najbolj navdušila babica in njen pujs, ki ga je po potrebi tudi zajahala, npr. ko je šla k frizerju. Med vajami smo se veliko smejali, nekateri pa smo tudi ugotavljali, da ni enostavno opustiti tekmovalne in storilnostne naravnanosti, ki nas spremlja v vsakdanjem življenju ter se neobremenjeno prepustiti igri in zabavi. Štajerke smo prispevale eno izmed igralsko nadarjenih članic tudi v zlato skupino, kjer je bilo dogajanje prav tako pestro in zanimivo.

Poleg igre in zabave smo se posvečali tudi svojemu telesu. Za tiste bolj zgodnje je Boštjan pripravil jutranjo telovadbo, za tiste bolj pozne in vztrajne pa Suzana navdihujočo plesno delavnico.

Naše tridnevno bivanje smo zaključili z izmenjavo vtisov in skupinsko meditacijo. Nazaj domov smo se odpravile polne prečudovitih vtisov in odločene, da bomo radoživega otroka v sebi večkrat prebujale. Zahvaljujemo se Nini, Suzani, Boštjanu in vsem udeležencem seminarja za čudovite trenutke, ki smo jih preživeli skupaj. Na snidenje v Bovcu!

Dragica, Ivana, Karla, Mira, Sonja

Prva stran