POSTAVITEV DRUŽINE

Ženski stojita sredi sobe. Molče, v popolni tišini. Prva zre v drugo s pogledom, ki izraža mešanico pričakovanja, bolečine in zamere. Druga je popolnoma hladna, s pogledom, ki plava nekam mimo prve. Počasi, kot bi jo vlekle nevidne silnice, se usmeri k trem ljudem, ležečim na tleh. Nepremično zre vanje. Oni so ves njen svet, vsa njena čustva. Njeni mrtvi otroci. Živa hči nemo kriči po njeni pozornosti.

Pretrgana življenja, pretrgani tokovi ljubezni. Bolečina in napetost je tako očitna, da jo je skoraj mogoče začutiti telesno. Klic po rešitvi, po povezavi pretrganih tokov, je klic življenja po življenju. Na to sprejetje mrtvih, poklon njihovi usodi, sprejetje tistih, ki so bili odgovorni za njihovo smrt. Tkivo, ki povezuje člane družine, se začne celiti, mati se osvobaja, odpira se življenju, zdaj lahko pogleda hčer, vidi jo. Ko se hči pokloni njeni usodi, med njima steče topli tok ljubezni, ki sta ga dolgo dolgo pogrešali, tok, ki povezuje rodove in omogoča življenje.
 
VSTOP V STANJE BREZ ČASA IN PROSTORA
Ljudje na prizorišču so predstavniki članov neke družine. Izstopili so iz toka dogajanja lastnih življenj in vstopili v stanje, ki ni določeno s časom in prostorom, skozi njihova telesa tečejo čustva, misli in odnosi ljudi, ki jih predstavljajo. Oseba, ki želi jasno videti čustvene tokove in odnose v svoji družini in možnosti za celjenje (v dobesednem in prenesenem pomenu te besede) kot opazovalka sedi v krogu drugih udeležencev, ki obdaja prizorišče. Lahko vidi, kar je bilo bolj ali manj prikrito s tegobami in igrami vsakdanjega življenja. Vidi s časovno širše perspektive in veliko globlje in bliže temeljni resnici. Nato se pred njenimi očmi pretrgani tokovi ljubezni spet vzpostavijo, vsi člani dobijo enakovredno mesto, ki jim naravno pripada v živi skupnosti. Energije v družini začnejo teči drugače, rane rodov se začno celiti. Privrejo solze olajšanja in ganjenosti, njej in tudi drugim opazovalcem, ko spoznamo, da je odpuščanje tako preprosto in samo po sebi umevno - ker pravzaprav sploh ni česa zameriti. V trenutku, ko se lahko globoko priklonimo pred usodo ljudi, ki smo jih obsojali, od njih nekaj hrepeneče pričakovali, ali jih nismo mogli sprejeti ali imeti radi, se razbremenimo. Spremenimo se. In ker smo se spremenili globoko v sebi, se spremenijo tudi naši odnosi.
 
SVETI OBROČ POVEZOVANJA MED LJUDMI
Ko sem pred več leti od prijateljice slišala za metodo postavitve družine, sem bila radovedna, a hkrati precej nezaupljiva. Takrat se je moja zavest o lastnem bivanju začela in končala z menoj - s tistim delom mojega bitja, ki sem ga lahko obvladovala z razumom in majhnim delom čustev, ki sem jih lahko sprejela in jim priznavala pravico do obstoja. Bila sem prepričana, da so moje razmišljanje, čustvovanje in odnosi, ki jih imam z ljudmi pod mojim nadzorom - oziroma bi tako vsaj moralo biti. Podobno sem videla tudi druge ljudi. S tega omejena vidika sem gledala tudi na druge in bila zelo hitro pripravljena obtoževati in soditi tako samo sebe kot druge. Počasi, košček za koščkom so se mi skozi težavne odnose z ljudmi, ki sem jih imela najraje, odkrivala spoznanja o tem, kako malo tega imamo v resnici pod nadzorom in kako omejena je včasih naša svobodna izbira. Od ljudi pričakujemo, da bodo čutili in ravnali tako, kot si mi predstavljamo, da bi "morali". Ne vidimo in ne razumemo, da niso mogli drugače. Vsi smo vpeti v splete odnosov, ki presegajo naše bivanje v tem času in prostoru. Naša duša je del skupinskih bitij - duše družine, naroda, človeštva . Podobno kot so celice del našega organizma, smo mi kot posamezniki del teh širših bitij. Rešitev se zato včasih pokaže šele takrat, ko vstopimo v to skupinsko bitje, ko spoznamo dinamiko in zastoje v njem, nato pa izkusimo še tiste drugačne, zdrave tokove v tem bitju, ki nam in drugim omogočajo, da zares zaživimo najboljše, kar je v nas.

Indijanci povezave, ki jih ljudje vzpostavljamo, imenujejo sveti obroč. Vezivo, ki nas povezuje v svete obroče, je ljubezen ter predanost in zvestoba, kiju takšna povezanost vsebuje. To so izjemno močne vezi, brez katerih ljudje ne moremo preživeti, ne moremo se normalno razvijati. Povsod, kjer so ti obroči pretrgani, kjer je tok ljubezni oviran, ljudje trpijo, čutijo primanjkljaj, nelagodje, pogosto se v družinah najdejo posamezniki, ki žrtvujejo sebe ali svoj resnični poklic, da bi nekako dopolnili ali zakrpali vrzeli in rane v svetih krogih. Tako se v postavitvah družine pogosto pokaže, da mož prevzame težo ženinega bremena, ki ga nosi še iz svoje primarne družine, in se preda alkoholizmu namesto nje, da lahko ona ohrani bližino - sveti krog z njunimi otroki. Tako subtilne in globoke tokove, ki usmerjajo naše vedenje, ne da bi se tega sploh zavedali, v vsakdanjem življenju zelo težko prepoznamo, z metodo postavitve družine pa jih vidimo pred seboj kot na dlani.
 
PRETRGANJE SVETIH OBROČEV
Sveti obroči se pretrgajo, kadar so bili posamezniki zlorabljeni, ranjeni, ubiti ali so naredili samomor, kadar so bili izgnani, oddani v posvojitev, kadar so ženske splavile, kadar so družinske člane prizadele hude bolezni ali nesreče. To so najpomembnejši dogodki, ki vplivajo na več rodov in ovirajo pretok ljubezni ter posameznikom onemogočajo, da bi zares živeli polno življenje. Bistvene sestavine celjenja svetih obročev so: sprejemanje vseh tako ali drugače izločenih članov družine (v družini imajo posebno mesto tudi tisti, ki so vanjo zarezali hude rane) - vsak član mora spet dobiti svoje enakovredno mesto, poklon usodi ključnih članov, blagoslov prednikov, da lahko živimo in ravnamo v skladu s svojim osebnim poklicem, sprejem odgovornosti ter razumevanje in sprejemanje, da je nekomu žal, vendar resnično ni mogel ravnati drugače, kot v nekem trenutku je.

Matej Škufca, ki pri nas vodi postavitve družine in je učenec začetnika te metode Berta Hellingerja, poudarja, da je mogoče postaviti katerikoli sklop povezav, ki ga ljudje ustvarimo. Najpogosteje sicer postavljamo svojo primarno družino (včasih veliko rodov v preteklost) in svojo družino s partnerjem in otroki, vendar lahko postavimo tudi skupino v delovni organizaciji, soseščino, tudi etnične skupine ali celo narode. Postavimo lahko svoj odnos do lastnega telesa ali tistih delov svojega čustvenega bitja, kjer čutimo, da je vir naših težav (postavimo na primer sebe in oboleli del telesa, sebe in hrano, če imamo motnje hranjenja, sebe in jezo ali ljubezen), lahko si, na primer, ogledamo tudi, kakšen je v resnici naš odnos do poklica, ki ga opravljamo, zakaj je takšen in kakšna je rešitev, ki nam bo prinesla več zadovoljstva in ustvarjalnosti. Krogi, v katere smo vključeni, obstajajo na več ravneh - od tistih v našem bitju, ki so pogoj za zdravje, do tistih, ki presegajo našo osebnost in pomembno vplivajo na naše življenje.
 
BERT HELLINGER - ZAČETNIK METODE POSTAVITVE DRUŽINE
Pri postavitvah moramo upoštevati etiko medčloveških odnosov: ne moremo postavljati skupine in odnosov namesto nekoga drugega, razen če nas ta oseba ni zaprosila zato, varovati moramo zasebnost udeležencev - o konkretnih osebah in njihovih postavitvah ne smemo pripovedovati nikomur. V resnici je tudi naša postavitev najučinkovitejša, če preprosto sprejmemo vase njeno sporočilo, novo celostno bitje in odnose tega, kar smo postavljali, nato pa na vse skupaj pozabimo in z novo izkušnjo preprosto živimo naprej.

Začetnik metode postavitve družine je Nemec Bert Hellinger, duhovnik, filozof in psihoterapevt. S svojo življenjsko zgodbo, kompleksnim znanjem in izkušnjami, ki jih je združil v svoji metodi, bi ga težko uvrstili v katerikoli predal psihoterapevtskih praks. Rojen je bil leta 1925. Kot mladenič, mobiliziran v nacistično vojsko, je skusil resničnost vojne in vojnega ujetništva. Takoj po vojni je vstopil v duhovniški stan in dvajset let kot misijonar preživel med Zuluji v Afriki; tam je spoznal drugačen pogled na človeka in njegovo dušo, kot je v navadi v naši zahodni kulturi, hkrati pa prepoznal tudi skupno bistvo izkušnje biti človek. Ta leta so močno vplivala na njegovo poznejše razmišljanje in delo. Po petindvajsetih letih je zapustil duhovniški stan ter se posvetil študiju psihoanalize, pozneje tudi skupinske dinamike, gestalt terapije in transakcijske analize. V svoji metodi je združil to znanje in lastna spoznanja, dobljena z raziskovanjem skritih vezi, vzorcev in zakonitosti, ki delujejo, kadar so ljudje povezani v skupnosti. S svojim delom je temeljito pretresel psihoterapevtske kroge in ti imajo še danes do njega in njegove metode izrazito polaren odnos: nekateri ji priznavajo globino in učinkovitost, drugi pa jo izrazito zavračajo.V svojih temeljih namreč presega spoznanja in okvire današnje znanosti. Kljub visoki starosti je Bert Hellinger še vedno vitalen mož in po svetu vodi seminarje o postavitvah družine.V začetku oktobra bo obiskal Slovenijo in vodil tridnevni seminar postavitve družine na Bledu.

Katarina Trontelj 

Članek je bil objavljen v reviji Aura, september - oktober 2006.

Prva stran