Če želite, da vas obveščamo o predavanjih, delavnicah, novostih na spletnih straneh, vas vabimo, da se prijavite na E-novice Šole čustvene inteligence


Šola čustvene inteligence
Zavod CDK
Ruska 13, Ljubljana
(01) 433 93 03
041 628 748
sci@cdk.si

Pot: Prva stran | O šoli | Vsebina | Modul Postavitev družine | Članek

 

Intervju - Bert Hellinger, družinski terapevt


OTROCI SO SREČNI, KADAR SO SREČNI STARŠI

Sprašuje: Lea Jelen

Srečanje s Hellingerjem
Srečanje s Hellingerjem je bila zanimiva, močna izkušnja iz več razlogov. Ne spoznaš vsak dan tako vitalnega osemdesetletnika s tako živo modrimi blagimi očmi. In v teh krajih ni več v navadi, da bi poslušali stare ljudi - mislim zares poslušali in jih jemali resno. Ne glede na to, ali se z njegovo metodo strinjamo ali ne, Hellinger vzbuja spoštovanje in deluje nenavadno močno, pri čemer nima tiste navdušujoče karizmatične energije, ki jo imajo tisti, ki pritegujejo množice. Ko na postavitvi družine popolnoma osredotočen molče opazuje dogajanje v sredini sobe, je videti ganljivo predan in ponižen. Govori počasi kot kakšen indijanski vrač, toda z jasnim, odločnim glasom, nič starčevskega ni v njegovem govoru. Njegove besede so tudi takrat, ko govori množici ljudi, enake kot v intervjuju: preproste, skoraj suhe, pretresejo te, ko dojameš njihovo enostavno, a globoko sporočilo in sočutje, s katerim so prežete; čeprav hkrati neizprosne.

Prestar je in preveč izkušen, da bi se zapletal v stvari, ki niso bistvene, da bi sledil strahovom, ambicijam in podobnim zadevam, svojim ali tujim. Ne zdi se mu potrebno, da bi izvajal diskusije in poskušal komu kaj dokazati ali koga o čemerkoli prepričati. Ljudem pusti, da mislijo, kar hočejo misliti, in se v to preprosto ne vpleta, zato se tudi pred kritikami ne brani in jih niti ne komentira. Prepričan je, da je resnica tu, pred nami, zgodi se sama po sebi, on jo v svojih postavitvah družine samo pomaga pripeljati bliže k nam. Sprejmite ali pustite. Pravi, da je čisti empirik: njegove ugotovitve so preproste in izhajajo neposredno iz tega, kar se pokaže. To je edini intervju, ki ga je dal, ko je imel na Bledu tridnevni seminar v organizaciji svojega slovenskega učenca Mateja Škufce. O metodi postavitve družine in svojem delu, ki je zagotovo zanimivo, se sploh ni nameraval pogovarjati. Škoda časa in energije. Intervju je preprosto in odločno zastavil po svoje in tako sva se pogovarjala o tem, o čemer se mu je zdelo pomembno govoriti: o čisto temeljnih človeških vprašanjih: odnosih med žensko, moškim in njunimi družinami in otroki.

Bi lahko na kratko pojasnili bistvo vaše metode postavitve družine?
Najprej moramo razjasniti, katero temo imamo in kdo bodo bralci.

Ona je ženska revija.
Vprašanje je, kaj bi pomagalo ženskam. Kar bom povedal, bo osebno pomagalo ženskam v življenju. Vsa tehnična vprašanja odpadejo. Posvetil se bom temu, kar je zanje posebno pomembno. Kaj osreči družino? To je zelo preprosto in zelo dobro vprašanje. To ženske čisto naravno zanima.

Zelo preprosto torej: kaj povezuje člane družine med seboj?
Tisto, kar drži družino skupaj, je ljubezen med žensko in moškim. Otroci so srečni, kadar sta mati in oče povezana, kadar ju vidijo skupaj kot par. Počutijo se varne in srečne, ko so prepričani, da bosta mati in oče skupaj tudi ostala. Sicer jih zgrabi panika. Partnerski odnos je temelj srečne družine.

Kako postane par srečen?
To ne pomeni, ali sta zaljubljena ali kaj podobnega. Bistveno v odnosu med njima je, da moški sprejema žensko takšno, kot je, in da tudi ona sprejema svojega partnerja takšnega, kot je. Torej reče moški ženski: "Ljubim te ravno takšno, kot si. Veselim se te prav takšne, kakršna si. " In tudi ženska reče moškemu enako. Kar naenkrat sta oba sproščena in drug ob drugem se počutita varno, ker sta ljubljena takšna, kot sta. Ni se jima treba spremeniti. Takšna, kot sta, sta drug za drugega prava. Tako zažarita, takoj občutimo, da sta srečna. To je seveda prvo, a še ni dovolj. Moški reče ženski: "Tvojo družino ljubim takšno, kot je, ljubim tvojo mamo takšno, kot je, ljubim tvojega očeta, takšnega, kot je Vso družino. " Enako reče tudi žena svojemu možu. Tako se oba počutita še varnejša, ker čutita, da partner spoštuje in ljubi vso družino. Ampak za to je potreben en predpogoj pri obeh. Večina namreč meni: "Moja družina je boljša. Vse, kar je drugače, kot je bilo praviloma v moji družini, ni tako dobro." Torej reče: "Moja družina je boljša od tvoje." Spoznati mora in reči: "Druga družina je enako dobra, čeprav je drugačna."

Proces, da soglašamo z "več", se začne takrat, ko se moški in ženska srečata. Ženska je popolnoma drugačna od moškega in moški je popolnoma drugačen od ženske. Ravno zato potrebujeta drug drugega - ker sta različna. Ampak v tistem trenutku se mora vsak od njiju spoznati in sprejeti dejstvo, da je nepopoln. Za popolnost potrebuje moški žensko in prav tako ženska moškega. V tem trenutku oba priznavata, da jima nekaj manjka. Moški postane večji, ko sprejme žensko, in ženska postane večja, ko sprejme moškega. Družina moškega postane večja, ko prizna in spoštuje družino ženske. Enako je pri ženski družini. Tako postaneta povezani. Ko prestopita meje svoje družine, obe postaneta bogatejši, popolnejši. Pogoj za to je, da družini druga drugo sprejemata in priznavata kot enako dobri.

Torej ljubezen med moškim in žensko raste takrat, ko obe strani spoštujeta in sprejemata družino partnerja. To vidimo, ko par dobi otroke. V tistem trenutku se morata odločiti, kako jih bosta vzgajala. Ženska takoj reče, ja, vzgajali jih bomo tako, kot je bilo običajno v moji družini. In če to stori, kako gre otrokom? Slabo. Kajti očetove družine ne smejo ljubiti enako kot materino. Starši morajo skleniti, da jih bodo vzgajali tako, kot je bilo v navadi v eni in drugi družini. Potem so otroci srečni. In kaj se zgodi s parom? Bolj se ljubita. Bolj si zaupata. Postaneta srečnejša. To so čisto preprosti koraki z globokim učinkom na srečo človeštva, torej koraki za srečo para in za srečo otrok. Kako postanejo otroci srečni? Otrok je srečen, če mu oče reče: "V tebi ljubim tudi tvojo mamo, takšno, kot je." In mati reče otroku: "V tebi ljubim tudi tvojega očeta, takšnega, kot je." Šel bom še malo naprej, kjer se pokaže, da sreča ni poceni. Oče reče otrokom: "Veselim se, če boste takšni, kot je vaša mama." In mama reče svojim otrokom: "Veselim se, če boste postali takšni, kot je vaš oče." Potem se počutijo popolnoma sprejeti. Družina postane srečna.

V nekaterih primerih - na primer, če je mož alkoholik in zlorablja ženo in otroke ­­- je zanjo izjemno težko iskreno reči otroku: "Vesela bom, če boš postal ravno takšen, kot je tvoj oče."
Opazoval sem alkoholizem v družinah, posebno v Rusiji, kjer je alkoholizem zelo razširjen. Tam, kjer ženske ne spoštujejo moških, gredo ti v gostilno. V Rusiji imajo celo pesem, ki poje tako: "Ženske nas ne marajo, zato pijemo." Povsem jasno jim je, kje je problem. Znova bom šel čisto na začetek. Če ženska reče: "Ljubim te takšnega, kot si, natančno takšnega, kot si," in če reče: "Ljubim tudi tvojega očeta, takšnega, kot je," bo mož ostal doma. Zelo je razširjeno, da se ženske počutijo boljše. In to odžene moža v gostilno. Potem se žena boji, da bodo otroci postali alkoholiki. In tudi bodo. Iz zvestobe do očeta.

Tudi v Sloveniji je mogoče opaziti, da mnogo žensk gleda zviška na moške. Od kod izvira tako razširjen podcenjujoč odnos do njih?
Ženske so v sebi mirnejše. Zaradi nosečnosti, poroda in skrbi za otroka se počutijo v mogočnem, močnem položaju. Prav zaradi materinstva imajo večji občutek samospoštovanja. Povsem jasno je, da v družinah vlada ženska. Ona odloča, kaj se bo naredilo. V kritičnih situacijah naredi prve korake k rešitvi. Prevzame breme odločitve in odgovornost. To je enostavna resnica, dejstvo. Zgodovinsko gledano so bili moški tisti, ki so hranili družino in skrbeli za njeno varnost. Če ženska to spoštuje, moški z veseljem dela, še bolj se bo potrudil. Če pa se povzpne nad njega, bo izgubil veselje do dela za družino. Vse je odvisno od spoštovanja ženske.

Psihoanalitičarka, ki ima dva otroka, mi je rekla: "Moj mož prav nič ne skrbi za otroka." Potem sem jo vprašal: "Ga spoštuješ?" In je rekla: "Nee." Ravno zato ne skrbi za otroke. Čez eno leto sem jo spet srečal. Mož je bil otroki na počitnicah. V tem času se je naučila, kako ga spoštovati, in začel je skrbeti za otroke. Bolj ko ženska pritiska: "To moraš narediti!" bolj se bo moški odmikal. Ko pa ga spoštuje, predvsem takrat, in ko ga prosi, naj nekaj stori - to je izraz spoštovanja - bo to naredil. Kdo je tu močnejši? Seveda spet ženske. Najti je treba ključ. Torej: sreča je povezana s spoštovanjem. V družini se spoštovanje kaže tudi tako, da mož reče ženi: "Prosim". Ne da bi karkoli dodali. Samo prosim. Ko žena reče "prosim", začuti moški spoštovanje. Tudi ko mož izrazi spoštovanje ženi in ji reče "prosim", bo žena izpolnila njegovo željo. Ko pa reče to in to moraš narediti, se ne počuti več spoštovano in potem se umakne.

Na svojih predavanjih in seminarjih poudarjate zelo jasen naravni red, nenapisana pravila za družine, ki so pogoje za srečo in harmonijo.
V vsaki družini obstaja določen red, pravila. To pomeni: Starši pridejo na vrsto prvi, potem otroci. Starši odločajo o tem, kaj se bo naredilo. Takoj ko komando prevzamejo otroci, se  počutijo zapuščene in negotove in postanejo agresivni. Če starši čisto jasno povedo: "Tako bomo naredili," se otroci počutijo varne. Red v družini se kaže tudi pri otrocih - prvi je pred drugim in drugi je pred tretjim. Če ni takšnega reda, postanejo rivali in med njimi je veliko prepirov. To se pokaže pri mizi. Tu lahko naredimo red. Oče in mati sedita drug poleg drugega, mati levo od očeta. Levo od matere sedi prvi, nato drugi in tako naprej. Takoj se bo vzpostavil mir. To so prav preproste stvari, ki jih moramo upoštevati. Družina postane urejena in srečna.

Ko se starši ločujejo, se družina in njen red v temeljih podirata in za otroke je to gotovo hudo. Kakšne napake starši pogosto naredijo, kaj je pomembno upoštevati?
Povedal bom primer. Starši se ločujejo in vprašajo otroke: "Pri kom želiš živeti, pri očetu ali pri mami?" Zelo slabo za otroka! Starši morajo sami sprejeti odločitev in sporočiti otrokom: "Tako smo se odločili in tako bomo naredili." Potem se otroci kljub temu počutijo varne. Mati se nato želi znova poročiti. Nekatere ženske vprašajo otroke, ali se smejo poročiti. To je zelo slabo za otroke. Karkoli bo otrok rekel, se bo počutil krivega. Mama mora preprosto reči: "To je moj novi mož, toda tako kot prej še zmeraj spadate k svojemu očetu. On je samo moj mož, vaš oče je nekdo drug. Kot očeta ga jaz spoštujem pred vsemi drugimi." Včasih pridemo v situacijo, ko novi mož posvoji otroke, in to je kršenje tega reda, ker si vzame pravico nadomestiti njihovega očeta. Ne, ne, otroci morajo obdržati priimek svojega očeta. Če bo novi oče poskušal biti boljši, mu bodo dokazali, da ni. Zvesti bodo svojemu očetu. To so enostavne stvari, ki jih moramo spoštovati, da bomo prispevali k sreči v družini.

V primerjavi z generacijo mojih starih staršev je opaziti, da otroci ne spoštujejo več svojih staršev, vsaj ne tako, kot so jih včasih.
To je predstava o demokratizaciji družine. Kot da so v družini vsi enaki. Otroci pogosto kličejo svoje starše po imenu. To dela otroke zelo negotove. Nekoč je bila pri meni svetovno znana psihoterapevtka, res čudovita ženska, vzgajala je z ljubeznijo. Njena hči je prišla dol po stopnicah in se vedla zelo provokativno, nenavadno. Ko je prišla do mame, ji je ta prisolila eno okoli ušes. Prej ni tega še nikoli naredila. Hči je rekla: "Mama, zdaj vem, da me ljubiš." Dolgo sem živel v Južni Afriki. Kako so se tam odzvali otroci, ko so jih starši kaznovali? Rekli so hvala. Kazen pride z ljubeznijo, tako, da spodbujamo otroka, da ga nekaj naučimo. To čutijo in so hvaležni. Šele tako kazen doseže svoj učinek - ko jo otroci sprejmejo kot darilo.

Pred kratkim sem bil na Poljskem, spoznal sem neko družino. Mama mi je po jutranjem delu seminarja želela predstaviti svojega sina, starega pet let. Brcal je svojega očeta v piščal, tepel svojo mamo, popolnoma je bil agresiven. Videl sem, da je bil povsem negotov, ni se počutil varnega, ni se mogel zanesti na svoje starše. Posadil sem si dečka na kolena, ga obrnil s hrbtom proti sebi, oklenil njegove noge s koleni in ga z rokami čvrsto držal. Upiral se je, a se ni mogel izviti. Mami sem rekel, naj trdno drži njegovo glavo. Pokazal sem staršem, kaj morajo storiti. Tako trdno ga morajo držati, da se ne more več premikati, toda z ljubeznijo. Kakih deset minut sem ga samo trdno držal, dokler se ni popolnoma umiril. Potem sem ga dal k očetu na kolena s trebuhom proti trebuhu. Odšel sem na kosilo in ko sem se po kaki uri vrnil, je ležal v maminem naročju in spal. Počutil se je popolnoma varnega. Iz tega se lahko marsikaj naučimo. Seveda je tako družina postala srečnejša. Tudi to spada zraven.

Ko se pogovarjam z ženskami, opažam, da jim pogosto ni jasno, kje se začne zloraba. Bojijo se, da ne bi otroka ranile, bojijo se svoje moči, izražanja svoje moči nad njim.  
Kaj je zloraba moči? Skrb. Če nas za otroka preveč skrbi, postane šibak. Strah in pretirana skrb ga omejujeta. Otroška terapevtka z veliko izkušnjami in dvema otrokoma je prišla k meni na seminar. Otroke je pustila pri njihovemu očetu, prvič do tedaj, ker je bila prepričana, da mora vedno poskrbeti zanje. Ko je zvečer poklicala domov, je sin rekel: "Mama motiš, igrano se z očijem."

Zakaj se nekateri sinovi tako zelo navežejo na svoje matere, da ne morejo stopiti v odnos z žensko?
Opazil sem, da sin, ki je zelo navezan na svojo mamo, ne spoštuje žensk. Ženska, ki je zelo navezana na svojega očeta, pa ne spoštuje moških. Moški, ki ima dober odnos s svojim očetom, spoštuje ženske in ženske se lahko nanj navežejo; ženske, ki imajo dober odnos s svojo mamo, spoštujejo moške. Nekaj povsem nenavadnega. Odnos, kjer je moški mamin sinček in ženska očetova hčerkica, ne more obstati kot partnerski. Pogoj za partnerski odnos je, da vsak od njiju zapusti družino, iz katere izhaja. Živeti morata samostojno. Če se preselita v hišo staršev katerega izmed njiju, je konflikt neizbežen. Če se moževa mama poskuša postaviti na prvo mesto, mora mož jasno postaviti mejo: "Ne, ne moja žena je prva." Nova družina ima prednost pred staro. Tu je red čisto jasen. Mož je prvi pred njenim očetom in žena je prva pred njegovo materjo.

Nekateri dogodki v življenju ženske so lahko zelo travmatični, na primer zanositev ob posilstvu teh je bilo veliko denimo v vojni v Bosni. Kako lahko življenje spet spravi v red?
Če želi mati ublažiti otroku posledice nasilja, bi morala reči moškemu: "Ti si oče najinega otroka. Sprejmem in spoštujem te kot očeta najinega otroka."

Kako naj ga spoštuje, če jo je posilil?
Spoštovati ga mora kot očeta njunega otroka. Izid je povsem očiten. Zato, ker bo v svojem otroku vedno videla tudi očeta. Če naj mati ljubi otroka, potem ga mora tudi videti. In pri tem vidi v njem ravno očeta. Če noče v svojem otroku videti očeta, s tem zavrne otroka. Otrok v podzavesti čuti, da oče v njem ni sprejet, in iz zvestobe do očeta bo postal ravno tak kot oče. Šele ko bo dogodek videla celovito, češ da se je iz slabe izkušnje rodilo nekaj dobrega, bo znova v soglasju z redom in bo lahko rekla: "Zdaj sem sprejela tudi slabo, ker vidimo dobro, kije prišlo iz njega." Če ji uspe narediti ta korak, bo lahko z ljubeznijo gledala na otroka in potem bo lahko tudi otrok sprejel očeta.

Ali mora ženska torej spoštovati ali celo ljubiti posiljevalca, če naj ljubi očeta v svojem otroku in s tem otroka?
Tukaj pomeni ljubezen spoštovanje in cenjenje tega, kar se je zgodilo, saj je to nekaj velikega, ne glede na okoliščine. Seveda se njegova krivda s tem ne izbriše. Nikakor, sploh ne, vendar pa se nanjo gleda v mnogo širšem odnosu. Ženska prizna, da se je zgodilo nekaj velikega, kar ji je spremenilo življenje in je nastalo novo življenje. To je posebna vrsta globokega spoštovanja usode. Ženska je v tem primeru žrtev, ki nosi vso bolečino. Če bi ji uspelo priznati to "vez" in njene posledice, bi dobila posebno moč in dostojanstvo. Predstavljajte si žensko, ki je sposobna tega in lahko svojemu otroku reče: "V tebi spoštujem tudi tvojega očeta, ne glede na vse, kar se je zgodilo. Vesela sem, da si tukaj, in odslej se strinjam z aktom, ki se je zgodil." Si lahko predstavljate veličino takšne ženske? In kako se potem počuti šele otrok!

Končajva s tem, s čimer ste začeli - kaj je sreča?
Zame je sreča večplastna. Ni samo stanje evforije, temveč je podobna občutku, da sem znotraj stopnje razvoja, sredi katere sem ravno takrat. Sem pravi otrok, pravi fant ali dekle, pravi moški, prava ženska, pravi oče ali mati. Pri svojem delu sem uspešen. Sreča obstaja znotraj pomembnih življenjskih dogodkov. Kaj počne tisti, ki se pri 50 letih vede kot deček? Nima družine in sploh ne vem, kaj to pomeni. Nenadoma postane osamljen in opazi, da je zamudil nekaj velikega - oditi naprej v pravem trenutku. Prav tako se je pomembno ob pravem času umakniti. Tudi to je pomemben korak, da naredim prostor tistim, ki prihajajo za mano, in se soočim s smrtjo.

Intervju je bil objavljen v reviji Ona, 27. januarja 2007, številka 4, stran 10 - 14.

 

Bert Hellinger, Nemec, rojen leta 1925, študiral je filozofijo, teologijo in pedagogiko. Dvajset let je kot misijonar katoliškega reda preživel med Zuluji v Afriki, kjer je spoznal drugačen pogled na človeka in njegovo dušo, kot je običajen v naši zahodni kulturi, hkrati pa je prepoznal tudi skupno bistvo izkušnje biti človek. Ta leta so pustila globok vpliv na njegovo poznejše razmišljanje in delo. Po 25 letih je končal delo misijonarja in se začel ukvarjati s psihoanalizo ter pod vplivom skupinske dinamike, primarne terapije, transakcijske analize in različnih hipnoterapevtskih postopkov razvil svojo metodo, ki jo je poimenoval postavitev družine. V svetu je deležna velike pozornosti in spoštovanja in se uporablja na najrazličnejših področjih, na primer v psihoterapiji, organizacijskem svetovanju, psihosomatski medicini, pri svetovanju o vzgoji in življenju ter v duhovni skrbi v najširšem pomenu.

 

 

 

     

Prva stran

NOVO!