KAKO LJUBIJO OTROCI?

Gerhard Walper, univ. diplomirani pedagog iz Nemčije, je učenec Berta Hellingerja, svetovno znanega psihoterapevta, ki je razvil metodo postavitve družine. Za seboj ima petnajstletne izkušnje dela po tej metodi.

Metoda postavitev družine temelji na spoznanju, da lahko ljudje, ki jih nekdo postavi kot predstavnike svoje družine, prevzamejo vedenje in občutke članov družine, ki jih predstavljajo, ne da bi o njih karkoli vedeli. Oseba, ki želi jasno videti čustvene tokove in odnose v svoji družini kot opazovalka, sedi v krogu ostalih udeležencev, ki obdaja prizorišče. Oseba ima tako priložnost videti, kar je bilo bolj ali manj prikrito s tegobami in igrami vsakdanjega življenja, vidi iz brezčasne perspektive, veliko globlje in bliže resnici. V teku postavitve vsi člani družine dobijo enakovredno mesto, ki jim naravno pripada v skupnosti, pretrgani tokovi ljubezni se spet vzpostavijo.

Gerhard Walper je v lanskem letu v Ljubljani vodil seminar, posvečen zanimivemu vprašanju, ki si ga (pre)redko zastavimo: Kako ljubijo otroci?
Običajno razmišljamo o ljubezni staršev do otrok in si ljubezen predstavljamo povezano s pozornostjo, toplino, nežnostjo, nego. Kako pa ljubijo otroci? Kako se izraža njihova ljubezen? Z objemi, poljubčki, morda pesmico in risbico za mamico in očka . To so stvari, ki nam takoj pridejo na misel ob otroški ljubezni. Kaj pa uporniški, nemirni, "težavni" otroci? Kako ljubijo otroci, ki, kot se zdi, prav izzivajo negativen odziv pri starših in vzgojiteljih? Ko zares pogledamo otroka, ko dovolimo, da se odpre globina njegove otroške duše, vidimo, da ljubijo na načine, ki jih morda sploh ne bi povezali z običajnimi predstavami o izražanju ljubezni.

Gerhard Walper o tem pripoveduje:
Otroci ljubijo z vsem srcem in brez omejitev, ne da bi se vprašali, kako, kdaj in zakaj. Ljubijo vse, starše pa nadvse. Otroci včasih ljubijo na skrivnosten način. Včasih gredo s svojim srcem k osebi, ki v družini ni sprejeta in ljubljena. Katero srce bi moralo iti tja? Očetovo, materino? Morda ljubezen očetove ali materine družine? Ravno pri težavnih otrocih vidimo, da ljubijo na prav poseben način.

Kako ljubijo otroci, ki so agresivni, izzivalni, "žleht", kot včasih rečemo? Vedenje takšnih otrok odraža nek dogodek ali odnos v družini, ki je ranil družinsko dušo. Če pozorno pogledamo, vidimo, da pogosto otrok gleda na nekoga, ki se mu je zgodila krivica. Njegova ljubezen je usmerjena k temu človeku in je lahko zelo močna in predana, brezpogojna. Otrok postane nasilen in izzivalen, ker izraža upravičeno jezo tistega, ki ga je družina prizadela. Tako prinaša v družino čustva, občutke tistega, ki je bil prizadet in prezrt ali izločen. Na ta način skuša otrok, ne da bi se tega zavedal, pripraviti družino do tega, da pogleda na problem in ga razreši. Če želimo takšnemu otroku pomagati, moramo pogledati, koga gleda, koga čuti in ljubi ta otrok. Koga ta otrok gleda z ljubeznijo in kdo te osebe ne gleda z ljubeznijo?

Včasih otroci ljubijo svoje starše prav v smrt. Otrok, na primer, začuti, da bi mama ali oče hotel umreti. Tak otrok reče v sebi: "Draga mama, to željo po smrti bom prevzel namesto tebe. Jaz se bom pridružil mrtvim namesto tebe." In potem si tak otrok želi umreti. Iz ljubezni do mame ali očeta. Otroci z ljubeznijo sprejemajo težke stvari od staršev. Vsi otroci. Tudi ko odrastemo, otrok v nas še vedno ljubi na tak način, včasih še po smrti svojih staršev. Veliko je poti, po katerih se otrok z ljubeznijo vplete v težavne odnose odraslih. Rešitev poiščemo tako, da vsemu in vsakomur damo svoje pravo mesto v družini.

Kako pomagate otrokom?
Otrokom pomagamo tako, da pomagamo staršem. Čemu se starši najbolj izogibajo? Ljubezni. Kako lahko razbremenimo otroka? Tako, da najprej obremenimo starše, nato pa jim pomagamo. Če pride mati zaradi svojega težavnega otroka, kdo je tu klient? Tudi če starši pripeljejo otroka s seboj, so klient starši. Ko mati, ki pride na postavitev skupaj s svojo hčerko - najstnico, reče: "Ne razumem!", to pogosto pomeni sporočilo hčerki: "Jaz se s tem ne želim ubadati, daj, prevzemi ti!" Toda družinski problem pripada materi, dokler ona tega ne želi pogledati in prevzeti, se težava ne more razrešiti. Pomembno v odnosu otroka do staršev je to, da se otrok odpove prevzemanju bremen staršev. Otrok, ki prevzema, se počuti zelo velikega. Tisti, ki se temu odpove, pa ostane majhen, spoštuje starše in breme, ki ga nosijo. Zadostuje, da otrok starše pogleda z ljubeznijo in jim želi vse najboljše. Počakamo in nekdo povsem drug poseže v naše življenje, mogoče kdo od prednikov, in na svoj način pomaga staršem. Otroci naj zgolj opazujejo in ne posegajo, ne prevzemajo.

Starše spodbujate, naj pripeljejo svoje otroke na postavitev družine. Starši pa se velikokrat bojijo, da bo otroke razkritje težkih in bolečih stvari v družini prizadelo ali pa ne bodo mogli razumeti in sprejeti.
Otrok ne moremo obvarovati pred tem, kar pripada družini. To, kar vidijo na postavitvi, so intuitivno ves čas nosili s sabo v duši. V vsakem primeru to čutijo in so s tem zaposleni. Otroci se veselijo, če se starši veselijo, in so žalostni, če so starši žalostni. Če se starši veliko prepirajo ali če so zelo jezni na koga, bodo otroci agresivni. Otrok čuti tudi smrt, čeprav odrasli skušajo to prikriti. Z vsem so povezani. Če starši pripeljejo otroka s seboj in ta vidi, da se starši hočejo z nečim soočiti, tudi če gre za težke stvari, ga, v nasprotju s pričakovanjem, to ne obremeni, ampak razbremeni. Tako ali tako je čutil, da se je nekaj zgodilo.

Otroku ni nič prihranjeno. Kar čuti mama, čuti otrok - še v maternici. Vsak od nas ima šesti čut - zaznavo, da se je nekaj zgodilo. Po moji izkušnji ima to prav vsak človek. V vsakdanjem življenju je to čutenje prikrito z vsakodnevnimi izkušnjami, ubadamo se z vsakdanjimi problemi, toda vseeno obstaja, v globinah naše biti je zaposleno s stvarmi, ki jih nočemo zavestno prepoznati. Na tej ravni so otroci z vsem povezani in na noben način jih ne moremo zavarovati ali odvrniti od bolečih stvari v družini. Otroke najbolj bremeni to, da čutijo, da se je nekaj zgodilo, odrasli pa pravijo: "Ne, nič ni bilo.". Tako otroci prenehajo zaupati svojim občutkom in začnejo zavračati to, kar občutijo. Na nek način svoje zaznave odcepijo od sebe. To vodi do omejenega čutenja, kar je pri ljudeh zelo pogosto, zelo pogosto ljudje ozko čutijo. Rezultat seminarjev postavitve družine je tudi to, da se v svojih zaznavah spet odpremo, da ponovno bolj zaupamo svojemu naravnemu zaznavanju in čutenju.

Kaj prisotnost otroka na postavitvi pomeni za starše?
Dokler starši stvari prikrivajo, ščitijo sebe, ne otroka. V katerikoli smeri skušamo iti, se bomo morali ustaviti, dokler ne gremo v smeri tega, česar nismo hoteli videti in sprejeti. Če svojih otrok ne poskušamo zaščititi, to pomeni, da smo se tudi sami pripravljeni preprosto predati življenju. To nas bo naredilo zelo močne in zelo mirne. In takšni smo svojim otrokom v veliko oporo.

Pokaže se, da ima izključenost določenih članov močan vpliv na družino. Kako to vpliva na otroke?
Nekoč je bila zelo utrjena predstava, ki jo nosimo še danes, da obstaja meja, preko katere si nekdo v družini zapravi pripadnost. Toda družina, kjer je nekdo izključen, ni mirna, ne more najti ravnovesja. V takšni družini se vedno nato najde nekdo, zelo pogosto iz naslednje generacije - torej otrok, ki se "odpravi" po tega človeka tako, da mu postaja vse bolj podoben. Družinska duša se bo umirila šele, ko bodo spoznali in priznali, da ima vsak pravico do pripadnosti družini. Močenje postelje je pogosto povezano z žalostjo v družini, ki ni priznana, izjokana. Pri otroku gredo te solze v hlače. Starši te solze zadržujejo, otrok pa jih ne more in najdejo svojo pot skozi močenje postelje.

V družinah ni tako redko, čeprav je to včasih težko priznati, da je staršem nekatere otroke veliko lažje imeti rad kot druge, nekateri otroci se obnašajo, kot da zavračajo ljubezen staršev, jo na nek način sabotirajo.
Otrok včasih zavrača ljubezen matere ali očeta, čeprav sta čisto v redu starša in ne gre za neprimerno ravnanje ali zlorabljanje. Včasih se že zelo majhen otrok odvrača od matere. Najpogosteje se v takšnem primeru pokaže, da je bil otrok povezan s prejšnjim partnerjem enega od staršev. Otrok je jezen na enega od staršev in ga zavrača. Otrok pravzaprav ne zavrača mame, to ni med njima, zavračanje je posledica povezave z maminim prejšnjim zaročencem. Ker je on jezen na mamo, je nanjo jezen tudi otrok. Mati ni nikoli predelala konflikta s tem partnerjem, ta je še vedno jezen nanjo in njen otrok se z njim poistoveti, prevzame njegova čustva. Ta spor in čustva, povezana z njim, so še vedno prisotni in najdejo svoje mesto med materjo in sinom. Dokler mama tega ne prepozna in ne razreši konflikta na ljubeč način, bo otrok v konfliktu z njo. Tudi bivšega partnerja mora ljubiti oziroma priznati ljubezen, ki je nekoč bila med njima. Drugo, kar lahko opazimo, je povezanost otroka s starimi starši. Če je, na primer, oče v sporu s svojim očetom, otrokovim starim očetom, bo sin pogosto čutil veliko ljubezen in naklonjenost do svojega starega očeta. Zaradi tega prihaja v konflikt z očetom, ki zavrača svojega očeta. Vedno se moramo vprašati, ali težaven odnos prihaja iz otroka samega ali pa želi otrok tako pokazati na nekoga drugega. In potem pogledamo na to težavo in poiščemo rešitev.

Otroci se poistovetijo z ljudmi, ki jih nikoli niso osebno poznali. Kako pride do tega prenosa?
Smo v stiku z osebami, ki jih na zunaj sploh ne poznamo, na primer z mrtvimi, ki jih nikoli nismo osebno poznali. To je, lahko rečem, nekaj skrivnostnega. Mama na primer ni rekla niti besede o prejšnjem ljubimcu, a ga je otrok začutil pri mami. Ta človek je pri mami prisoten. Na ravni duše ostaja mama še vedno z njim v resonanci in to otrok začuti in vzpostavi stik, ne da bi se zavedal. Mama prinese svojo preteklost s seboj, prav tako pomembne osebe v svojem življenju, tako žive kot že mrtve. Osebe, ki so bile nekoč za nas pomembne, nas spremljajo in to čutijo tudi naši otroci. Če se izogibamo neprijetnim stvarem, ki so se zgodile ali izobčimo ljudi, ki so s tem povezani, bo nekdo iz družine začel iskati to, čemur se želimo izogniti. Včasih je to partner, ki se poda na to pot, pogosto je to otrok. To bo trajalo vse dotlej, dokler se ne posvetimo temu pomembnemu dogodku ali ne damo izobčeni osebi mesta v družini, ki ji naravno pripada.

Otroke, ki jih pogovorno imenujemo težavni ali otroke s posebnimi potrebami, na primer hiperaktivne otroke, pogosto obravnavamo, kot da je težava del njihovega značaja ali pa posledica napačnega pristopa do otroka v družini. Kaj se pokaže v postavitvi družine?
S posebno obravnavo otroka ali z zdravljenjem z zdravili olajšamo simptome, kar je lahko za otroka seveda dobro v določenih primerih, na primer pri zelo razviti hiperaktivnosti. Dokler gledamo samo na otroka, pa se pri samih koreninah težav ne bo nič spremenilo, s tem se posvetimo samo simptomu. Na postavitvi družine gledam predvsem starše, ključ za rešitev je največkrat ravno pri njih. Zavedam se, da na ta način obremenim starše. Tisti ki gledajo samo otroka, ščitijo starše pred težavami in spori, s katerimi bi se morali soočiti. S tem obremenijo otroka. Tak pristop zavračam zaradi svoje ljubezni do teh otrok, zato veliko zaupam staršem.

Če se starši soočijo s tem, kar je težavno in prevzamejo breme, je otrok takoj razbremenjen. Starši imajo svoje otroke radi in jim želijo vse najboljše in naj tej njihovi želji delam, pri pomoči otroku se povežem z njihovo ljubeznijo. Ravno zato, ker praviloma želijo svojemu otroku vse najboljše, jim lahko veliko zaupam. Na primer, otrok, ki je hiperaktiven, gleda na nekaj, kar je se zgodilo v družini in je zelo pomembno. Zelo pogosto je to otrok, ki je bil splavljen ali mrtev otrok, ki pripada mamini ali očetovi družini in je bila ta smrt v družini tako boleča, da tega sploh niso hoteli gledati. Ko peljem mamo ali očeta k tej osebi, lahko otroka odpeljem ven in ga s tem razbremenim. Potem se otrok pomiri.

Omenili ste splavljene otroke. Ali so tudi ti pomembni člani družine?
Pokazalo se je, da je v družini zelo pomembno upoštevati tudi splavljene otroke. V nasprotnem primeru se bo eden od živih otrok povezal z njim in se mu posvetil namesto mame in očeta. Splavljeni otrok čaka, da ga mati in oče sprejmeta in ga vidita z ljubeznijo, da mu rečeta: "Midva sva tukaj zate, smeš naju imeti za mamo in očeta in imaš mesto v najinem srcu. Prevzemava odgovornost za tvojo smrt  in to dejanje obžalujeva." Na tak način otrok dobi mesto v družini, sme spadati zraven. Čez nekaj časa starši prepustijo dušo otroka njeni usodi. Če se starši pred bolečino zaprejo, jo prevzamejo otroci. Na nek način v svoji notranjosti rečejo svojim otrokom: "Nosi ti to bolečino namesto mene!" Ti otroci so potem na poseben način povezani s svojimi starši. Otrokom, ki so manj povezani s svojimi starši, je pogosto lažje, lažje hodijo po svoji poti, bolj so svobodni, ker niso tako vpleteni.

V vseh postavitvah je zelo poudarjeno vključevanje tistih, ki so bili izključeni. Včasih družine izključijo tiste, ki zlorabljajo. Kako takšnega človeka spet vključiti nazaj v družino, na primer očeta, ki je zlorabljal svojega otroka?
To je zelo zahtevno za mamo. Vidimo, da otrok v svoji ljubezni ostaja pozoren in ljubeč tudi do očeta. Tudi zlorabljeni otroci ljubijo svojega očeta. Otrok v nas je do staršev vedno ljubeč, tudi če se je zgodilo kaj slabega. Ko odrastemo, smo na starše jezni, ampak ljubezen do staršev malega otroka ostaja nedotaknjena. Enako velja za očeta, ki je zlorabljal svojega otroka. V takšnih situacijah imamo na eni strani potrebo po umiku ali prekinitvi stikov zaradi zaščite. Na drugi strani pa je ljubezen, ki ostaja nedotaknjena in otroci si v tej ljubezni želijo biti povezani z očetom. Tukaj iščemo rešitev s spoštovanjem do očeta, ne da bi mu opravičili karkoli, kar je naredil. Za to je odgovoren, a tudi za to, kar je naredil, mora stati pokončno.

Mama lahko reče: "Kljub vsemu ostajaš oče, še vedno sva starša teh otrok, ostaja tudi to, da sem te ljubila in si te želela kot moškega." Če želimo zamolčati, se temu upreti in ne priznati, da je nekoč bila ljubezen in da so otroci plod te ljubezni, potem bo to povezavo prevzel eden od otrok. Otrok reče svoji mami: "Če ga ti nimaš rada, potem ga bom toliko bolj imel rad jaz." Otrok se poistoveti z očetom. Odmakne se od mame, celo prekine odnos z njo. V primerih, ko mama ali oče pretepata svoje otroke, je pogosto agresija prenesena. Agresija je namenjena partnerju. Starši iščejo lastno razbremenitev tako, da obremenijo otroke. To se pokaže v postavitvi. Po takšni postavitvi roditelj neha zlorabljati otroka.

Kaj bi za konec želeli povedati staršem, ki nam pogosto ni lahko pri vzgoji otrok?
Sam sem diplomirani pedagog in pri svojem delu sem vedno bolj spoznaval, da moram, ko začnem delati z otrokom, pozabiti vse, kar sem se naučil, da lahko vzpostavim stik. Največjo škodo pri vzgoji naredijo vzgojni nasveti, ker sugerirajo staršem, da brez teh ne bodo znali in zmogli. O vzgoji ni treba veliko razmišljati. Najboljši vzgojitelji so tisti starši, ki se odločajo po občutku in intuitivno in ne zato, ker je nekaj opisano kot dobro in pedagoško primerno. Preprosto se obnašajo tako, kot čutijo in se tudi ne primerjajo z drugimi starši. To vpliva na otroke tako, da so tudi sami takšni, kakršni so, ker je to nekaj povsem naravnega v njihovi družini. V resničnem življenju ni modela in pravila, strokovnjaki pa imajo pogosto v mislih modele. Toda modeli so nam v oviro, ker je vsak otrok poseben. Sem za z vzgojnimi pravili neobremenjeno vzgojo, v kateri lahko starši naredijo tudi kakšno napako. Te napake jih delajo bolj človeške. V prostoru, kjer so napake dovoljene, se lahko otroci in mladostniki zelo dobro razvijajo.

Katarina Trontelj

Članek je bil objavljen v reviji Otrok in družina, Letnik LVII/junij 2008, stran 22 - 23

Prva stran