KAKO SO DELAVNICO Postavitev družine DOŽIVELI UDELEŽENCI?

Mir se prične v duši.
Bert Hellinger

POSTAVITEV DRUŽINE

Čudežna metoda Berta Hellingerja, ki odpira naša srca. Pot pomiritve, sprave in ljubezni do članov naše lastne družine.

Postavitev družine, to čudodelno fenomenološko metodo, je razvil danes 84 letni misijonar, psihoanalitik in filozof, Nemec Bert Hellinger. Njegov sistem postavljanja družinskih članov v polju duha je navdihnil številne terapevte po vsem svetu in prišla je tudi v Slovenijo. Tako jo v obliki eno- ali večdnevnih delavnic danes lahko preskusimo tudi mi.

Družinska duša nam je - skupini sošolk in pogumnega sošolca - namenila možnost in priložnost, da se te, ne samo ene najlepših, temveč tudi najbolj učinkovitih delavnic udeležimo letos pomladi v Kranjski gori tudi mi.

Kranjska gora, 17., 18. in 19. april

Petek

Začne se z radovednostjo, pa tudi s tesnobo in strahom. Kako neki vse skupaj poteka? Kaj bom odkrila, kam me vodi tokratno raziskovanje? Ali se bom sploh sposobna soočiti z vsem, kar leta in leta nosim na svojih "ramenih"? Z vsem tistim, kar na nek način ves čas upravlja z menoj in mojim življenjem? Bom končno le lahko premagala ... samo sebe?

Za nami so dvomesečne blage priprave. Pobližje spoznavanje med seboj, meditacije in tudi že prve male postavitve. Tudi naš prvi skupni večer v hotelu v Kranjski gori je namenjen temu. Ko pa si tokrat voščimo lahko noč in se razidemo po sobah, spanca kljub utrujenosti kar noče in noče biti.

Sobota

Zbudim se v hladno sivo jutro. Kmalu - kako simbolično - se megla prične dvigovati in sonce nenadoma obžari vrhove čudovitih vršacev za hotelskimi okni.

Zdaj gre zares. Na vrsti je prva, najpogumnejša med nami. Sedemo v krog, se v duhu povežemo med seboj in z Dušo in ... "Danes želim postaviti ..."    

Ta dan ji sledijo še tri sošolke. Jaz sama sem prvič v "pasivni" vlogi opazovalke, naslednjič pa že vstopim kot izbrana predstavnica v krog meni dotlej neznane družine in njenih energij. Kmalu začno vame, kot po čudežu, pritekati zelo intenzivni občutki in hkrati me blaga, a zelo odločna sila iz "ozadja" vodi in prestavlja po prostoru kot marioneto, od enega do drugega, do tretjega družinskega člana ... Vmes jočemo, trpimo, sovražimo, upamo, hrepenimo ... Da bi se na koncu pred Usodo in Ljubeznijo te iste družine zopet našli v skupnem objemu. Enako se zgodi v naslednji postavitvi. In še naslednji. Bolj, ko se posamezna postavitev bliža koncu, intenzivnejša so čustva tistih, ki v njej "nastopajo". Bolj, ko se konec povezuje s koncem, bolj je čutiti neko posebno napetost, kot bi Usoda sama napela svoje posebne strune. Nato se - resnični dar Univerzuma - v trenutku pojavi globok uvid in prepoznanje. Katarza, ki na koncu združi v ljubeč objem ključne osebe posamezne družine, je naravnost mogočna. Ena sama ljubezen ...

In nenadoma je vse, tako kot je, tudi najbolj prav. Za vse prisotne: tiste, ki še kar stojijo znotraj kroga, in tudi vse tiste, ki so sede v zunanjem krogu dogajanje samo molče opazovali.

Nedelja

To jutro sledim lastnemu močnemu notranjemu impulzu in prosim, naj bom tokrat v vlogi postavljavke. Boštjan mi prijazno razloži še zadnje podrobnosti in že me mirno, suvereno in predvsem z globokim razumevanjem in naklonjenostjo kot opazovalko popelje daleč nazaj v moj osebni, intimni krog, v auro moje rodbine. Tako se korak za korakom, s pomočjo meni najbolj pomembnih članov moje primarne družine bližava doslej v skrivnost zavitemu bistvu, ki je tako dolgo čakalo, da bo končno spregovorilo na glas. Moji izvorni bolečini. Opazujem svojo mamo, očeta, staro mamo in starega očeta ter njegovo prvo ženo. Opazujem tudi sebe sred tega kroga doslej neprebojno prepletenih družinskih vezi in občutij. Da bi nato, kot po čudežu, skozi lastna čustva in občutja ostalih sodelujočih prispela natanko tja, kjer se je nekoč zapletlo. In se nato prek kar dveh generacij še bolj zapletalo vse do mene same. Nenadoma se kristalno jasno pokaže slika usodnega karmičnega vozla. Takrat smem v polje duha svoje družine tudi fizično vstopiti jaz sama, da bi se soočila z Usodo svojih prednikov in se ji končno lahko priklonila ...

Tako popolnega miru, kot ga začutim, ko je z  Boštjanovo in pomočjo sošolk, ki so tokrat predstavljale mamino vejo na mojem družinskem deblu,  pri koncu to dolgo popotovanje nazaj "tja, kjer ni časa", nisem doživela še nikoli v vseh (ne tako malo) letih mojega življenja. Nenadoma sem pomirjena z vsem, kar se je nekoč davno moralo zgoditi. Pomirjena sem z mojima staršema, posebej z mojo mamo. In spravljena tudi s seboj in večno "neozdravljivo" bolečino v meni.

Zdaj končno vem, o čem je govoril Boštjan med svojimi predavanji. O  veličastnem spoznanju, kako pomembno se je znati spoštljivo prikloniti Usodi naših prednikov in s tem svoji lastni Usodi.

Ko sem se ta dan proti popoldnevu vrnila v Ljubljano ... mi je doma moja najmlajša prišla naproti v pozdrav. Bilo mi je, kot bi jo pravzaprav zares videla prvič: v novi, drugačni, svetlejši luči ... In se, tudi prvič, z iskreno dobrohotnostjo ter razumevanjem lahko zazrla v njene oči. Videla sem, kako njen pogled odseva mojega. Kako se je v njem prebudilo globoko razumevanje, toplina in popoln mir mojega srca. Kako se je v njenih očkah prvič po vsem dolgem času odzrcalilo moje lastno prepoznanje. In ko da se je nenadoma zrušila dotlej neznana,  nepremagljiva bariera, ki je bila stala med nama.

Nato sva se toplo in srčno objeli. Kot še nikoli, nikoli doslej ...

Ljubjana, 10. in 11. maj:

Nedelja

Čudeži SO!

Tale tu je čisto moj! In je hkrati samo eden izmed neštetih, vseh malih in velikih. Ti potrjujejo, kako pomembna je in kaj nam tudi v "praksi" prinaša metoda postavitve družine.

Včeraj proti večeru se mi je najprej zazdelo, da se je Sai Baba s fotografije, ki jo skrbno hranim doma - pripotovala je namreč z menoj vso dolgo pot z Babovega rojstnega kraja v Indiji - nenadoma navihano nasmehnil. Domišljija? Kljub pomislekom v razumu, se občutek, da ima ta moj nenadni "privid" vendarle nek smisel, kar ni hotel umakniti.

Danes sem se odločila, da spet malo pobrskam po spletu in odprla sem tudi svojo stran na facebooku, preko katere komuniciram predvsem z mojima otrokoma v tujini.

In me je skoraj kap.

(Za tiste, ki facebooka - še ne - uporabljate: prek te strani se ljudje širom po svetu povezujejo predvsem tako, da si po elektronski pošti pošiljajo vabila za prijateljstvo. Tako prošnjo v elektronski obliki potem lahko sprejmemo ali pa tudi zavrnemo. In smo tako z nekaj kliki že lahko "na zvezi" s katerimkoli prijateljem, sošolcem, znancem ...)

A tokrat me je za prijateljstvo zaprosila - moja mama!!!

Ker je mama stara že 80 let, sem sprva pomislila, da gre vsekakor za napako ali podobnost v imenu, a je to tako malo verjetno, da se mi je kar zavrtelo v glavi. Radovedno sem nadaljevala s potrebnim klikanjem z miško in glej, res se je odprla mamina facebookova stran! Na njej je bila že tudi fotografija: mama iz časa, ko me je rodila. Bila je to natanko tista fotografija, ki sem jo zaman iskala doma, da jo prinesem na delavnico postavitve družine v Kranjsko goro!

Na mamini strani na spletu je pisalo tudi, da je že sklenila prijateljstvo še z eno osebo, ki je znana nama obema - z mojo hčerko, ki živi v tujini. Svojo vnukinjo!

Ponedeljek

Danes dopoldan pa me je mama celo poklicala. Sama! Po skypu sva nato dolgo, dolgo klepetali. Bil je to sproščen, radosten, prijeten pogovor, kot bi se po dolgem, dolgem času spet slišali dobri stari znanki. Na vsa moja vprašanja je odgovarjala odkrito, brez še kako dobro znane ostrine in cinizma, ki sta me večno spravljala iz tira. Prijazno se je pozanimala za otroke, moža in moje osebno počutje. Enako prijazno se je kasneje poslovila in obljubili sva si, da se jutri spet slišiva.

Tudi v trenutku, ko to pišem, še kar ne morem verjeti ...

***

Postavitev družine mi je podarila nov, jasen uvid in globlje razumevanje karme, tega vse vključujočega zakona vzroka in posledice. Uvid o tem, zakaj moramo prehoditi vso dolgo pot setev in žetev, da bi lahko dospeli do tiste Ljubezni, ki kot velik Sončni angel bdi nad nami in krmili ozadja naših življenj. In zakaj kljub vsemu, česar še ne moremo razumeti, fenomen deluje in prinaša veliko spremembo v naše življenje. Tukaj in zdaj, oprijemljivo, izkustveno dokazljivo.

Še enkrat hvala vsem, ki ste mi pri tem pomagali! Brez vaše tople in iskrene podpore svojega čudeža morda nikoli ne bi bila doživela.

Carmela

Prva stran