KAKO SO DELAVNICO Postavitev družine DOŽIVELI UDELEŽENCI?

Rada bi se zahvalila, ker so me naše delavnice Postavitve družine spremenile. Res je, da se je vse skupaj začelo odvijati zelo počasi, tako da sem najprej mislila, da se mene to ni dotaknilo, pozneje pa . Upam, da mi bo uspelo napisati, kaj vse se mi je zgodilo in občutek imam, da se mi še kar naprej dogaja.

Že od 15. leta ne živim več v mojem rojstnem kraju in tja se vračam samo še na obisk k mami. Vedno sem šla k njej z velikim odporom. Ob vsakem obisku so znova na dan privreli dogodki iz otroštva (očetovo pijančevanje, vpitje, pretepi, grožnje,sram pred sosedi, mamino vpitje in njeni udarci .). Zdi se mi, da je tudi mami čutila ta moj strah, napetost, odpor, ki so vladali v meni, zato se je po eni strani veselila obiska moje družine, po drugi strani pa je komaj čakala, da smo šli nazaj domov.

In kaj se je zgodilo letos poleti? Sprememba v meni je več kot očitna. Želim si domov, želim si k mami. In občutek, ko se peljem proti mojemu rojstnemu kraju, je popolnoma drugačen. Nič več nisem napeta, kar naenkrat lahko vidim vse lepote tega kraja, narave, ne bojim se več srečati domačinov (vedno sem se počutila, da me ljudje obsojajo zaradi očetovega pijančevanja).  Pri mami večkrat obujem superge in  tečem od vasi do vasi in obujam spomine na kotičke, kjer sem kot otrok nabirala rože, zdravilna zelišča, jokala, prosila Boga, da bi se stvari doma uredile na bolje . Ja, sedaj mi je lažje, saj vem, da se mi je vse to moralo zgoditi, da lahko sedaj uživam v tem, kar trenutno doživljam. Dolgo sem čakala na to.

Še ena stvar, ki se mi je zgodila  9.11.2009. Bila sem na dopustu in zjutraj sem začutila nek tih notranji klic, da moram  k mami. Prej tega nisem čutila tako, saj sem se je še vedno kljub mojim letom bala. Kupila sem ji ciklamo, saj vem, da ji je všeč, sveče za očetov grob in se odpravila tja proti >staremu< domu. Jutranjo meglo, ki je vladala po nižini, je že po dvajsetih prevoženih kilometrih zamenjalo višinsko sonce in narava se je pokazala v vsej lepoti. Obarvana drevesa, nežna instrumentalna glasba v avtomobilu, nenavaden mir v moji notranjosti .

Mami sem presenetila sredi jutranjega pospravljanja in .ja, bila me je vesela. Predlagala sem ji, da se skupaj odpeljeva na očetov grob (je v sosednji 10 kilometrov oddaljeni vasi) in mu prižgeva svečko. Prvič sem resnično začutila, da je oče, ki ga že davno ni več (umrl je leta 1972) in do katerega gojim še ogromno zamer, tudi del mene, moje primarne družine, pa ne glede na to, kakšen je bil.

Sonce je prijetno grelo skozi šipo avtomobila in pozneje tudi grob, kjer počiva moj oče, njegovi starši ter še dva strica. Takrat sem se spomnila nate, Boštjan, in tega, kar si mi rekel na postavitvi moje družine, da je  tudi očetovo sorodstvo del mene, pa čeprav mi je mami preprečevala stik z njimi. V mojem srcu se je porodila odločitev, da grem obiskat rojstni kraj mojega očeta, kjer je preživel mladost s svojimi starši, z brati in s sestrami. Idejo sem prav potiho zaupala mami in jo prosila, če gre z menoj. Nekaj časa me je nemo opazovala, potem pa je prikimala.

Tam sem bila nazadnje, ko je oče ležal v krsti  in sem bila stara 16 let. Malce sem se bala, če ne bom našla hiše, a ni bilo težav. Na vasi se čas počasneje premika kot v mestu in tudi kraji, ki niso preveč razviti, niso posebno zanimivi za novodobne bogataše, tako da so bile podobe hiš še skoraj enake kot tiste v mojem spominu. Staro hišo, obnovljeno z novo fasadno barvo,  sem opazovala od daleč in bila ponosna nase, da sem zmogla ta korak. Bliže nisem upala, saj v njej menda prebiva moj stric, ki ima psihične težave. Kdo ve, kako bi me sprejel, ker me ne pozna. Ne vem, če sploh ve, da obstajam. Mogoče bo pa to moj naslednji korak k rušenju spon, ki me še tiščijo, kdo ve?

Ko sva se z mami vračali nazaj proti domu, je bila tudi ona zelo pomirjena. Zahvalila se mi je, ker sva naredili ta izlet in za čuda, povedala mi je kar nekaj lepih stvari o mojem očetu, ki jih prej nisem bila deležna iz njenih ust. Kdo ve zakaj je bil moj oče alkoholik, kaj vse je nosil s seboj, kaj se mu je dogajalo v življenju?

Hvala ti, Boštjan, ker sem s tvojo pomočjo in pomočjo vseh udeležencev delavnic dobila še en nov pogled na moje dogajanje v otroštvu.

Prijazen pozdrav,
Nada

Prva stran