Soutripanje

Bilo je pred nekaj leti, na hladen pomladni dan na Čopovi ulici. Med množico ljudi, ki so hiteli gor in dol med pršečimi kapljami dežja, je mojo pozornost pritegnila mlada, vitka in skromno oblečena ženska. Ni se menila za ljudi niti se niso ljudje menili zanjo, ko so pod dežniki in zamišljeni hiteli mimo nje, ki je sredi ulice popolnoma mokra lahno poplesavala z razprostrtimi rokami. Na njej je bilo nekaj pristno nedolžnega. Tako zanimiv in nenavaden prizor za center Ljubljane. Ta nevsakdanja ženska je izžarevala posebno radost in vedrino, kar se me je v tistem trenutku globoko dotaknilo. Pritegnilo me je, kako očitno je uživala, kako se je bila, brez tople obleke in morda tudi lačna in brez strehe nad glavo, sposobna veseliti življenja in tistega trenutka, kakršen je bil. Nekaj, kar sem sama v tistem času zelo potrebovala.

Spomnim se tudi pogovorov s slušatelji Duhovne univerze pred nekaj leti o beraču, ki je sedel pod arkadami blizu Drame. Beračev in brezdomcev v našem glavnem mestu ni tako malo, po drugi strani pa tudi ne tako veliko, da jih tisti, ki hodimo po določenih poteh, ne bi poznali. Ta berač po naših opažanjih ni bil 'navaden' klošar. Na prvi pogled ni bil nič posebnega - mlad bradat dolgolasec, ko pa je dvignil glavo, smo se zazrli v najbolj čudovite modre oči, kar smo jih kdaj videli! Sprožil je številne debate o brezdomcih, vprašanja o tem, kdaj in kako komu pomagati in podobno. Tako kot se je nepričakovano pojavil, tako ga nekega dne ni bilo več na 'njegovem' mestu.

Barbara Škoberne

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.