|
VSEBINA |
SVET ČUSTVENO SLEPIH LJUDI "Čustva?" Thomas Jansen strmi v prazno, kakor da bi odgovor iskal na stropu male ordinacije v düsseldorfski ambulanti za psihosomatiko. "Ne, o svojih čustvih pravzaprav nikoli ne razmišljam." Za debelimi očali so njegove oči videti kakor dve zabrisani lisi. Jansen je star sedemintrideset let, po poklicu je upravni delavec, poročen je in ima dva otroka. Z njegovimi čustvi nekaj ni v redu, tako vedno znova pravijo ljudje. Wolfgang Sitte, zdravnik na Inštitutu za psihosomatiko in psihoterapijo düsseldorfske univerze, naj bi zdaj ugotovil, kaj. "Ali mi lahko poveste kakšen primer?" vpraša pacienta. "Primer?" Jansen išče besede. "No, recimo, v družini je bilo nekaj smrti. Umrl je oče, umrli sta stara mati in tašča. In pri meni je bilo nekako drugače kakor pri drugih. Drugi, recimo moja žena, so žalovali. Sam pa nisem prav nič čutil." Jansen se nasmehne, kakor da bi prosil za pomoč. "Pri očetu sem še mislil, da zato, ker nisva bila v dobrih odnosih," nadaljuje previdno. "Toda na babico in taščo sem bil zelo navezan. Zato so drugi mislili, da sem hladen, neprizadet." Le nemočno je gledal, ko so drugi jokali.
Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji. |
 |