VSEBINA

DUH SPRAVE

Vstopili smo v novo tisočletje in kot samostojna država vstopamo v Evropo, žal pa ob tem, za vse nas pomembnem dogodku, marsikdo v svojem srcu še ni dosegel sprave. Se zavedamo, da vstopamo v Evropo s prikrito bolečino in razklanostjo?

Razklanost slovenskega naroda ima korenine v dolgi vrsti družbeno-zgodovinskih dogodkov. Največji davek je terjala med drugo svetovno vojno in po njej, ko so se rodoljubi, mnogi zaslepljeni z različnima ideologijama, neusmiljeno pobijali med seboj. Čustva bolečine, prizadetosti, zamere in sovraštva so bila na obeh straneh velika in po človeški plati upravičena in razumljiva. Toda vsak dan nas vedno znova postavlja pred odločitev: ali ostanemo prizadeti in razklani ali pa hočemo in zmoremo pogledati globlje, v ozadje dogajanja, ter sami sebi in drug drugemu odpustiti zmotljivost.

Ena od vrlin, ki jo je skozi zgodovino razvil slovenski narod, je zagotovo predanost. Vsak posameznik se po svojih notranjih merilih odloča, čemu bo predan. Ta notranja merila pa niso vedno naša lastna, zavestno izoblikovana merila. Pogosto so privzgojena ali privzeta iz socialnega okolja, v katerem živimo. Ne glede na to, kako so se znašla v našem vrednostnem sistemu, pa ostaja dejstvo, da smo le mi sami odgovorni zanje. Če prepoznamo, da so bila napačna, je pošteno do nas samih, da jih preoblikujemo. Ker pa je človeški naravi težko priznati zmotljivost, se namesto iskrenega preoblikovanja lažje lotimo lažnega zagovarjanja. Pogosto nezavedno vse svoje intelektualne potenciale uporabimo za to, da zagovarjamo in opravičujemo obstoječe stanje.

Ob začetku druge svetovne vojne je bil praktično vsak posameznik postavljen pred odločitev, katerim silam za obrambo slovenstva se bo pridružil in jim služil. Odločitev ni bila lahka. Ena izbira je bilo domobranstvo, ki ga je podpiral tudi vrh katoliške cerkve, a je v osnovi služilo silam, ki so hotele 'očistiti' človeško raso in jo združiti pod eno vladavino moči. Druga izbira je bilo partizansko gibanje, ki je na ustanovnem kongresu OF vključevalo tako komuniste kot tudi krščanske socialiste, sokole in še druga društva in posameznike, tudi duhovnike. Vsi ti so bili torej združeni v neideološki upor ljudi z različnimi svetovnimi nazori proti okupatorskemu zlu. Žal je KP kot pobudnica osvobodilnega gibanja podlegla skušnjavi moči ter začela obvladovati narodnoosvobodilni boj in ga prežemati s svojo ideologijo. Pri tem sama ideja komunizma o drugačnem družbenem sobivanju v humanem smislu predstavlja korak naprej v organiziranosti človeške družbe, ima pa šibko točko v tem, da se preveč naslanja na materialno plat življenja in zavrača duhovno. Vendar pa je, ne glede na kasnejšo redukcijo in popačenje idej, partizanstvo v osnovi stalo nasproti silam zla. In izbrati domobranstvo je pomenilo, vede ali nevede, podpreti sile zla.

Če želimo prerasti ta zgodovinski razkol, se moramo v prvi vrsti odreči črno-belemu pogledu na stvari. Marsikdo se je pridružil domobranstvu v dobri veri, da se je postavil na pravo stran. Nekateri so bili tudi prisiljeni v pridružitev domobranski ali nemški vojski preko raznih groženj, tudi s pobojem družin. Nekateri so se pod težo pravilne odločitve zavestno odrekli veri in jo skrili v svojo intimo. Ali lahko tisti, ki so se postavili na stran domobranstva, priznajo, da so se v svoji predanosti in nepoznavanju bistva stvari žal postavili na napačno stran? To ne pomeni, da bi se morali komur koli opravičevati, niti ni potrebno, da bi obsojali in obtoževali sami sebe. Izrazili so globoko predanost svoji domovini, predanost, v kateri je bilo morda premalo jasnega razmisleka.

Tudi vlogo Komunistične partije v Jugoslaviji in v Sloveniji je treba ovrednotiti in razumeti v kontekstu tistega časa. Komunistična partija je bila edina politična sila, ki je spravila skupaj jasno voljo in opredelitev za brezkompromisno borbo proti okupaciji - bila je sintetično jedro partizanskega gibanja. Takrat so mnogi pragmatično razmišljali, da je boljše čakati, se prilagoditi in se izogniti žrtvam ter se potem pridružiti zaveznikom. Vendar je bil to čas totalne vojne, kjer se je bilo treba opredeliti. Takrat je šlo za biti ali ne biti celega sveta. Težko si kdo zamisli, kakšno bi bilo življenje na tem planetu, če bi zmagale sile osi. In šlo je za las. Zato je bilo vsako prilagajanje po liniji manjšega upora dejansko podpora silam zla. Opredelitev za oborožen spopad je bila tako pravilna, kot je bila pravilna opredelitev Roosvelta, da stopijo ZDA v vojno. Ali kot je bila pravilna drža Churchilla, ki je obljubil svojemu narodu le kri, znoj in solze. Čakanje, da bodo žrtve nosili drugi, bi prineslo katastrofo za planet.

Posebnost slovenskega oboroženega odpora pa je bila Osvobodilna fronta, v kateri lahko prepoznamo navdih duše slovenskega naroda. Ta je v odporu proti okupatorju združila raznorodne skupine, ne glede na politični in svetovni nazor. Jedro Osvobodilne fronte je bila Komunistična partija, ki je imela močno voljo, sposobnost organizacije in velik idealizem. To pa so bile tudi njene šibke točke, ker ji je slepilo moči in oblasti stopilo v glavo in je z Dolomitsko izjavo pohodila pluralno naravo Osvobodilne fronte. Gotovo so nasilje partizanskih 'vojvod' in likvidacije Varnostno-obveščevalne službe marsikoga potisnile na stran kolaborantov. Tu je odgovornost obojestranska, tako vodstva Narodnoosvobodilne vojske, ki tega ni zajezilo, kot tudi tistih, ki so zaradi tega kolaborirali.

Spoznanje posameznikove zmote se lahko zgodi v intimi njegovega srca, drugače pa je s spoznanjem zmote, ko gre za institucijo. Ali je slovenska katoliška cerkev pripravljena priznati svojo zmoto ali pa vsaj zmoto njenih posameznikov, ki so se postavili na napačno stran? Razumljivo je, da se je cerkev postavila nasproti komunizmu, ki je zanikal vero in boga. Človek potrebuje vero in narod potrebuje svoje duhovne korenine. Če mu jih skušamo vzeti, ga s tem odtrgamo od izvora lastne identitete. Slovenskemu človeku manjka možnost, da bi izrazil tisto pravo notranjo vero. Ta je lahko v zunanji podobi krščanska, pravoslavna, budistična, kakršna koli že, a potrebna je. Marsikomu je krščanstvo prav zaradi takratne opredelitve slovenske cerkve nesprejemljivo. Pomanjkanje vere narod čuti in je zbegan, zato jo išče v različnih novodobnih duhovnih gibanjih. Slovenski človek čuti in se na neki ravni zaveda, da obstaja višja sila, ki po nam skritih vzvodih vstopa v naša življenja in na katere pravičnost in delovanje v skupno dobro se lahko zanesemo. Brez te vere, ki daje človeškemu življenju širši okvir, ne moremo pravilno reševati vsakodnevnih osebnih in družbenih težav. Brez vere nimamo notranje trdnosti, nimamo hrbtenice, ne vemo, kaj bi radi in se pustimo voditi zunanjim silam.

Prav je, da se je cerkev postavila v obrambo veri, ni pa prav, da se je pri tem povezala s silami zla, ki so to isto vero, ki jo je sama branila, prav tako zanikale. Tudi tukaj lahko opazimo pomanjkanje sposobnosti razločevanja. Dobri motivi se povezujejo z napačnimi sredstvi in načini za uresničevanje. Nihče ne more dvomiti v dobro vsakega posameznika, prav pa je, da vsak posameznik pretehta, ali je način, na katerega je to dobro skušal uveljaviti, pravi. Ali lahko tudi tisti, ki so brez sodnih obravnav ukazali povojne poboje, priznajo, da so zagrešili zločin, da so bili zaslepljeni z napačnim pravičništvom ali pa so bili preveč pod vtisom lastnih strasti, zamer in sovraštva? To, da so se med vojno borili na pravi strani, jih ne odvezuje odgovornosti za povojne poboje.

Večina neposredno udeleženih danes ne živi več med nami. Še vedno pa živi duh njihovega sovraštva, ki ga občasno razpihujejo posamezniki, da bi z njim dosegli svoje 'dobre' namene. Kakršno koli obujanje razkola in razplamtevanje čustev v zvezi s tem pomeni ponovno odpiranje fašističnemu zlu, ki je v svetu še vedno živo, čeprav marsikdaj prikrito. Kaže se v vseh politikah, ki ne izbirajo sredstev za dosego svojega cilja in v katerih 'srcu' ni želje po boljšem življenju za vse, temveč želja po moči - zase.

V vsakem narodu so posamezniki, ki se počutijo bolj varne v objemu tradicije in so posamezniki, ki so bolj odprti za nove ideje. Bomo znali stopiti skozi močne tokove napredka in skrite čeri preteklosti? Imamo dovolj modrosti in zaupanja vase? Vase lahko zaupamo šele takrat, ko si upamo priznati lastne napake in stopiti preko njih. Samo lastna izkušnja nam prinaša modrost. Izkušnja, da smo se zmotili in izkušnja, da lahko kljub zmoti vedno znova stopimo na pravo pot. Nobena življenjska pot ni ravna. Vsi vijugamo sem ter tja. Tisto, kar nas v temi in zmedi lahko vodi, pa je občutek notranje etike in vesti, ki ga nosimo v sebi. Če mu sledimo, ostajamo kljub težavam lahkotni. Ko ga tajimo, legata na nas teža in depresija.

Naj se sprava zgodi v srcu vsakega posameznika, tako da se spričo povedanega vsakdo skuša vživeti v eno in drugo stran, skuša razumeti okoliščine, sprejeti dejstva in odpustiti. Morda bi se tudi sami, če bi bile okoliščine našega življenja drugačne, odločili tako, kot so se tisti, ki jih danes obsojamo. Ni lahko sprejeti, da smo se v nečem zmotili, da je bilo naše prepričanje napačno, da smo zaradi tega marsikaj izgubili, zamudili, da smo zato marsikoga ranili in prizadeli, je pa osvobajajoče. In odpira pot naprej. Ta hip še ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost, toda če bomo v srcih dosegli spravo, bomo kot narod bolj povezani in kot taki bomo zagotovo kos izzivom, ki jih prinaša prihodnji čas.

Barbara Novak Škarja
Primož Škoberne