ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

PREHRAMBENI KOTIČEK

Jesen je čas toplih barv, ki značilno obarvajo naravo in njene plodove. Zdrsnimo za trenutek v mislih skozi jesenski gozd, ki se nas mehko dotika z rjavo-rumeno-rdečo paleto svetlobe, ki se preliva skozi listje. Spomnimo se sončnice, kako nastavlja svojo težko glavo soncu naproti in vsa žari v topli sončni svetlobi, posebno lepa, kot še nikdar prej. In sadja, ki navadno šele jeseni doseže svojo največjo sladkost. Tako kot človek, ki potrebuje leta in leta zorenja, neviht in sončnih dni, da v njem zadiši modrost življenja.

Pa vendar kljub tej sladkosti, preko katere počasi vstopamo v stik z večnostjo, še zmeraj najbolj hrepenimo po pomladi. Kot bi v njenem obdobju začutili še vse tisto nerazodeto, kar se želi manifestirati. Spuščajo se semena, ki bodo obrodila in v tem času smo kot opiti od magične čarovnije življenja. Jesen pa v nasprotju z evforičnostjo pomladi prinaša svoje obilne, raznovrstne sadove, težke od sokov zemlje in sonca. In ti darovi narave se nam dajejo na razpolago, da se naužijemo njihovega življenjskega nektarja. Zato bodimo pozorni, ko jih uživamo; ne jemljimo jih kot nekaj samo po sebi umevnega. Pravijo, da kadar jemo z užitkom, z očmi in želodcem (brez tistega občutka: "Uh, danes pa ne smem več!"), aktiviramo več prebavnih sokov in hrano tako bolje prebavimo. Naj tudi na mizi ne manjka razkošje jesenskega cvetja, na primer aster in cinij.

Mateja Meško Kaiser

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.