VSEBINA

Kjer se razprostirajo pokrajine lepote

RAINER MARIA RILKE (1875 - 1926)

MOJE ŽIVLJENJE

rase po krogih,
ki se širijo čez stvari.
Mogoče, da zadnjega ne dosežem,
vendar bom skušal zbrati moči.

Na tisoče let sem okrog Boga,
tega starega stolpa, drsel;
in še zmeraj ne vem: sem sokol, vihar
ali sem velik spev.

Gospod, daj vsakomur
njegovo smrt.
Naj bo njegova, kakor je življenje
in v njem ljubezen, smisel in trpljenje.

ZALJUBLJENKA

Da, po tebi hrepenim.
Zgubljena sama sebi že iz rok drsim.
Kar se s tvojimi koraki tuje,
resno, nezmotljivo približuje -
vsemu temu več ne ubežim.

... Tisti časi: skrita in nevzdramna,
o kako sem eno z vsem bila!
Tiha, kakor je tišina kamna,
nad katero potok le mrmra.

Ta pomlad pa me je prebudila,
rahlo se je z mene odlomila
motnih, nezavednih let tema.
In življenje moje, nebogljeno,
nékomu v roké je položeno,
ki ne ve, kaj včeraj sem bila.

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.