ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Uvodnik Zima 2004/2005 (št. 38)

PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! 1

Zima je obdobje zatišja, vse spi pod odejo snega in tišine. Začne se z astrološkim znamenjem Kozoroga, ki je prav posebej povezan z invokacijo ponovnega vstajenja sonca in svetlobe. V času zimskega solsticija so v preteklosti kurili kresove in ognje ter jih poskušali ohranjati neprekinjeno goreče vse do prve tretjine januarja. S tem so hoteli v zimski mraz in temo simbolično priklicati luč. In ta je vedno prišla, z vsakim mesecem jo je bilo več, vse do pomladi, ki je porodila nov razcvet življenja.

Zanimivo je, da je Kozorog znamenje duhovne luči. Kolikor manj jo je zunaj, toliko več jo je znotraj. A letos, kot da bi moč notranje luči hotela prav posebej posvetiti v najbolj temne in pomračene kotičke našega, slovenskega, življenja. Videti je, kot da bi ta, še prav posebej mrzla, zima z zmrzaljo prekrila tudi vrednote srca. Kolikšna revščina duha in pomanjkanje pravičnosti, poštenosti, kulture in omike prihajajo na dan v Sloveniji! Če kakorkoli sledimo družbenim dogajanjem, lahko ugotovimo, kako intenzivno in glasno trkajo na našo vest ter izzivajo iz nas odločnost in moč pravilnega razlikovanja, kaj je dobro in kaj je škodljivo, kaj so vrednote in kaj populizem. Priča smo mnogim brezskrbnim potvarjanjem resnice, lažem, relativizaciji dobrega in zlega. In to celo v imenu narodovega interesa, javnega dobrega!

Sprašujem se, kaj potem iz vseh nas delajo rumeni tisk in slabokrvni politiki, ki se niso pripravljeni zavzeti za tisto, kar je prav. Kdo smo in kakšni smo potem vsi ti ljudje, ti bralci in gledalci, ki 'hočemo', da novinarji 'za nas' brskajo po gnojiščih in nam najdeno servirajo kot poslastico; ki hočemo, da politiki 'v našem imenu' prilagajajo resnico svojim potrebam ter lahkotno in neobremenjeno zatajijo tisto, na kar lahko gledamo z dostojanstvom in spoštovanjem? V čigavem imenu zares delujejo ti 'krojači' volje naroda?

Kar danes propagirajo nekateri novinarji in politiki, je zaskrbljujoče. Še bolj zaskrbljujoče pa je, da smo ljudje brezbrižni. Zdi se, da nas je kapitalizem (liberalizem?) prav pretkano privezal na zelo kratko nit eksistence, nas razdrobil in s tem - kako prikladno - izgubljamo moč in voljo, da bi dvignili svoj glas. Toda kdo bo namesto nas prižgal luč?

Je čas, ko se porajajo izzivi, ki kličejo tudi po povsem bazični opredelitvi - za svetlobo, napredek, za razsvetljeno razumevanje ali za nazadovanje, za temo neznanja in ignoranco. Življenje nas, najbolj skozi soočanje s posledicami svojih opredelitev, uči ravnati v skladu z duhovnim redom, odraz katerega je tudi etika. Uči nas, kako ga prepoznati in spoštovati. Duhovni red ni mistika ali skrivnost, to je temelj človečnosti in pravilnega ravnanja ter odnosov med vsemi bitji. Spodbuja zavedanje o notranji povezanosti ljudi med seboj in s planetom kot celoto. V vsakem srcu je njegov kodeks in vest je njegova prva glasnica. Zato je ignoriranje in sprevračanje jasnih etičnih vrednot tako posameznika kot širše skupnosti še toliko bolj kratkovidno in neodgovorno, saj izhaja iz naivnega prepričanja, da lahko počnemo, kar hočemo, kadarkoli in da ni posledic naših dejanj.

Ali je upati, da bo v naše umove in srca prišla luč? Seveda je! Vendar ne brez lastnega truda in angažmaja. Ne tako kot v naravi, kjer se letni časi izmenjujejo brez naše pomoči. Človek mora delovati, če hoče uresničiti svojo voljo, če hoče uresničiti luč in modrost svoje duhovne narave. Naj ne izzveni sedanja situacija tako, kot je v zadnji kitici Balade o narodu zapisal Srečko Kosovel.

Želimo nam vsem, da ne bi pomlad in sonce prišla samo kot letni čas, temveč kot neustavljiv val prebujenja duha in svetlobe v posameznikih in v narodu.

v imenu uredništva Nataša Zorc

1 Prižgimo luč, ljudje!
Fran Milčinski Ježek

 

BALADA O NARODU

Korenike dehte pod hladom ros,
mavrične rose bleste sredi vej,
kje je tvoj sila, kje je tvoj ponos?
Narod, povej!
Vsa polja zlatijo se, bregovi rde,
nad vsemi rodovi vstaja dan,
kakšne sanje ti dušo teže?
Vstani iz sanj!
Vrnil sem se iz tujine domov
in se naslonil ob bok gozdov,
nad vsemi rodovi se dani,
vse se prebuja, da zaživi,
a narod, narod, narod?
Molči.

Srečko Kosovel