VSEBINA

POSTAVLJANJE MEJA V ŠOLSKIH KLOPEH

Pred kratkim sva s kolegom Leom Ivandičem imela predavanje o razmejevanju odgovornosti in postavljanju meja za učitelje na eni od ljubljanskih osnovnih šol. Ker so se triurnega srečanja morali udeležiti po službeni dolžnosti, sprva niso kazali prav velikega zanimanja za temo (to seveda ne velja za vse). Ko pa so slišali, da bodo morali ostati na šoli do 19.30, so nekateri vidno izrazili razočaranje in nejevoljo.

Po svoje sva jih razumela: komu pa se po napornem dnevu v šoli še "lušta" sedeti v razredu do pol osmih zvečer. To sva pričakovala, zato sva predavanje izpeljala v delavniški obliki. Po krajšem uvodu smo se skupaj sprostili in nato izpeljali vajo v parih. Zanimivo je bilo opazovati, kako so se na utrujenih obrazih začeli kazati prvi znaki vedrine in igrivosti. Po krajšem predavanju in skupnem pogovoru, kako v konkretnih življenjskih okoliščinah razmejevati odgovornost in postavljati meje, pa so, kot radi rečemo v pogovornem jeziku, "čisto noter padli".

V pogovoru z učitelji se je izkazalo, da so relativno dobro "opremljeni" z znanjem, povezanim s snovjo, ki jo poučujejo, vendar odločno premalo usposobljeni za učinkovito delo z otroki. V procesu usposabljanja za učiteljski poklic niso dobili ustreznega znanja in izkušenj, s katerimi bi znali vzpostaviti dober stik z otroki, jih motivirati ter prebuditi v njih željo po sodelovanju in občutek za lastno odgovornost. Tako se mora vsak učitelj, ko je pred otroki v razredu, znajti sam in si pomagati z naborom izkušenj, ki si jih je doslej uspel pridobiti.

Kaj je čigava odgovornost?

Velika večina ljudi (učitelji seveda niso nikakršna izjema) ima težave z mejami in razmejevanjem odgovornosti, prav to pa je vzrok za številne težave v odnosih. Poglobljeno poznavanje te tematike je zato zelo potrebno za vzpostavljanje dobrih medsebojnih odnosov, ne samo v šolskih klopeh, temveč v vseh življenjskih okoliščinah.

Kako vedeti, kaj je naša odgovornost in kaj ne? V teoriji je preprosto. Odgovorni smo za vse, kar je odvisno od nas, to so naš način razmišljanja in čustvovanja, besede, ki jih izrečemo, naši čustveni odzivi v najrazličnejših življenjskih položajih, naše odločitve in naša dejanja. Vsakdo je torej odgovoren za tisto, kar je izključno odvisno od njega samega, česar nihče drug ne more narediti ali spremeniti namesto njega. Z vsem tem namreč vplivamo na svoje okolje. Poglejmo si to na dveh primerih.

Prvi je dokaj znan. Na neki šoli so novega učitelja "uporabili" za eksperiment. Raziskati so želeli, kako učiteljeva naravnanost in njegova prepričanja vplivajo na učence. Razen novega učitelja so vsi ostali v zbornici vedeli za poizkus, zato so se vpričo novega učitelja med seboj pogovarjali o 7. a in 7. b razredu, kot da gre za nekakšno šolsko zanimivost. V resnici sta oba razreda bila podobna, tako po uspehu kot po drugih značilnostih, vendar so v zbornici govorili, kako so v "a razredu" sami prizadevni učenci, medtem ko so se v "b razredu" povečini zbrali problematični učenci, ki jim je šola zadnja skrb. Zanimivo je bilo, da so v prvem ocenjevalnem obdobju pri drugih predmetih povprečne ocene v "a in b razredu" bile približno enake, pri predmetu, ki ga je tudi v teh dveh razredih poučeval novi učitelj, pa je povprečna ocena v "a razredu" bila precej višja kot v "razredu b". Poizkus je pokazal, da imajo učiteljeva prepričanja in naravnanost velik vpliv na učence in njihov uspeh. Novi učitelj je pasivno prevzel mnenje, ki ga je večkrat slišal v zbornici. Lahko bi se odločil, da se na to ne bo oziral in bi se v obeh razredih enako potrudil. Še več, zaradi govoric, ki jih je slišal, bi se lahko odločil, da bo "b razredu" posvetil celo več pozornosti. To je vsekakor učiteljeva izbira in odgovornost, kajti nihče se ne more odločati namesto njega.

Drugi primer se je zgodil učiteljici, ki je pred časom obiskovala program Šole čustvene inteligence. Nekega dne je bila "v slabi koži". Ko je prišla v razred, je učencem povedala, da ima slab dan, da oni za to niso odgovorni, in jih prosila, če lahko njeno počutje upoštevajo, da bi se izognili nepotrebnim zapletom in konfliktom. Zanimivo se ji je zdelo, da se je počutila bolje že, ko je v razredu povedala o sebi, pa še učenci so bili zelo kooperativni, tako da so imeli čudovito uro. To je primer dobro razmejene odgovornosti in dobro postavljene meje. S tem, ko druge informiramo o svoji omejitvi, jim damo možnost, da jo upoštevajo, v nasprotnem primeru pa je ne morejo oziroma si jo lahko napačno razlagajo. Učiteljica je otroke razbremenila odgovornosti za svoje razpoloženje in jim hkrati dala priložnost, da upoštevajo omejitev, s katero jih je seznanila.

Če na formalni ravni, ne da bi se preveč poglabljali, razmejimo odgovornost med učiteljem in učenci, bomo ugotovili naslednje.

Odgovornost učitelja je:

- da se pripravi na uro,
- da snov poda na čimbolj razumljiv način,
- da preverja in ocenjuje znanje učencev.

Odgovornost učencev je:

- da pozorno spremljajo pouk,
- da sprašujejo, če česa niso razumeli,
- da se učijo doma in v šoli,
- da zaključijo šolsko leto s pozitivnim uspehom.

Zapisano sicer drži, vendar so take formalne meje hladne in površne. Velika verjetnost je, da z njimi ne bo nobena stran zares zadovoljna. Prav tako drži, da nihče ne more formalno zapovedati učitelju, naj skuša razumeti in imeti rad otroke, s katerimi dela, ter naj v odnosu do učencev pokaže svojo toplino in človečnost skupaj z jasno opredeljenimi učnimi cilji. Vendar je to enako ali morda celo bolj pomembno kot dobro poznavanje snovi, ki jo učitelj poučuje. Učitelji in učenci v odnose vstopajo s svojimi čustvi, pričakovanji, težavami in z omejitvami. S tem, kar prinašajo, vplivajo na medsebojne odnose ter tudi na proces podajanja in sprejemanja snovi. Vsi vemo, da učenci ne zmorejo jasno razločiti predmeta od učitelja. Če učenec nima dobrega stika z učiteljem, zlasti če v tem odnosu ni obojestranskega spoštovanja in razumevanja, potem otrok ne bo maral predmeta, ki ga učitelj poučuje. Enako velja obratno. Tega se verjetno vsi spominjamo, če pomislimo na svoje šolske dni. Odgovornost za vzpostavljanje dobrega stika med učiteljem in učenci je vsekakor na obeh straneh, vendar je večja na učiteljevi.

Še nečesa bi se morali zavedati. Ko otroci in učitelji pridejo v šolo, so v njihovi psihi tudi vsebine, ki niso nastale v šolskih klopeh, temveč v domačem okolju. Pomembno je, da jih znajo razmejiti in ne preveč mešati v šolske odnose. To ni vedno lahko, toda če bi me kdo vprašal, od katere strani v razredu bi pričakoval, da bi se morala prva naučiti tega, bi vsekakor pokazal na učitelja, saj je odrasla in odgovorna oseba, medtem ko otroci še niso.

Pogajanje - pot do dobrih meja

Postavljanje dobrih meja terja čas, voljo in pozornost, je pa dobra investicija za prihodnost. Dobre meje so tiste, ki omogočajo doseganje skupnega cilja na način, ki je koristen in sprejemljiv za obe strani. Zato bi bilo zelo dobro, če bi učitelj pri postavljanju meja povabil k sodelovanju tudi učence. Najprej bi morali opredeliti, kaj je njihov skupni cilj in česa si vsi želijo, na primer, uspešno izdelan razred, plodno medsebojno sodelovanje, obojestransko spoštovanje. Potem bi se skušali skupaj dogovoriti, na kakšen način bodo cilj dosegli oziroma kaj bo vsakdo prispeval k njegovemu doseganju. Pogajanje omogoči, da raziščemo stališča, poglede in pričakovanja obeh strani ter pridemo do skupnega dogovora in dobre meje. Dobre meje razmejujejo odgovornosti in povezujejo ljudi ter omogočajo dober stik in dober odnos.

Učitelj je tudi vzgojitelj

Učitelji bi morali vedeti, da so tudi vzgojitelji. S svojim odnosom do predmeta, ki ga učijo, do učencev in do ljudi nasploh učence tudi vzgajajo. Otroci so kot "gobice", ki vsrkavajo vase vplive iz okolja in si na nezavedni ravni ustvarjajo podobo sveta in sebe v njem. Ker je učitelj odrasla in odgovorna oseba, ne bi smel pozabiti, da s poučevanjem tudi vzgaja in bi temu moral posvetiti nekaj svoje pozornosti. Vprašati bi se moral, kakšen zgled s svojim obnašanjem daje otrokom.

Učitelji na gostujoči osnovni šoli so poleg spoznanja, da v procesu poklicnega usposabljanja niso bili deležni tovrstnih znanj, veščin in prijemov, imeli precej kritičnih pripomb tudi na šolski sistem, ki jih potiska v nepotreben formalizem, kar jim jemlje veliko časa in energije. Če sem jih prav razumel, morajo izpolnjevati razne formularje in pisati številna poročila, ki ne prispevajo k bolj uspešnemu delu, kvečjemu nasprotno. S kolegom sva prepričana, da je nujno treba nekaj narediti za spremembo šolskega sistema, vendar sva debato na predavanju omejila na učiteljev delež odgovornosti. Res je, da v procesu usposabljanja niso bili deležni ustreznega treninga za poklic učitelja, toda to jih ne razrešuje odgovornosti, ki jo kot učitelji nosijo. Res je, da nekateri otroci živijo v razmerah, ki slabo vplivajo na njihov značaj, vendar je razred še vedno polje njihovega vpliva, kjer lahko ustvarijo drugačno vzdušje. Takšno, ki bo v otrocih prebujalo samospoštovanje, samozaupanje in občutek lastne vrednosti. Šolski sistem verjetno res ni dober, toda učitelji delajo z otroki, ne sistem. Mogoče se sistem še lep čas ne bo spremenil, toda učitelji bodo do upokojitve še delali z otroki. Kakorkoli zasučemo stvari, še vedno bo pred nami izziv (tudi sama sva učitelja, čeprav odraslih), kako znotraj sistema najti prostor za svojo človečnost, ljubezen in ustvarjalnost ter izpolniti poslanstvo, ki ga prinaša poklic učitelja. Če bi delovali v dobrem sistemu in če bi učenci živeli v prijaznejših domačih razmerah, bi nam nedvomno bilo mnogo lažje, toda pred seboj bi še vedno imeli enak izziv: kako postati dober učitelj.

Brane Krapež