VSEBINA

Intervju Anica Mikuš Kos

NEKATERE STARE GOSPE PLETEJO IN KVAČKAJO, JAZ PA DELAM TO!

Anica Mikuš Kos je bila letos že v Bosni, na Kosovu, v Albaniji, Iraku, na severnem Kavkazu v Ingušetiji, v Severni Osetiji - Alaniji, to je državi, kjer je mesto Beslan. Potovala je tudi na mednarodne sestanke v Švico, na Irsko in Škotsko, a so ji veliko ljubše poti na prej omenjena krizna žarišča, kamor sicer redno potuje zadnjih 12 let.

Ko se je upokojila, ni vzela v roke pletilnih igel, pač pa je odprla novo poglavje v življenju in od takrat v okviru mednarodnih organizacij pomaga lajšati trpljenje otrokom na kriznih žariščih. Ob teh državah je bila v zadnjem desetletju reden gost tudi v Makedoniji in Srbiji, povabili so jo v Belorusijo, kjer je pomagala otrokom s černobilskega območja, po hudem potresu pa tudi v Pakistan. Gospa z neizmerno energijo, ki bo delila svoje znanje in izkušnje, dokler ji bo to, pravi, pač dopuščalo telo.

Kaj vas je vodilo v te države, kaj tam počenjate?

V teh državah izvajam psihosocialne programe, namenjene predvsem otrokom. Namen teh programov je pomagati otrokom, da bi lažje obvladovali negativne izkušnje, travme, izgube, ki izhajajo iz vojnih razmer, oboroženih konfliktov ali terorističnih dogajanj. Pa tudi, da bi lažje obvladovali obremenitve pokonfliktnega časa, za katerega so značilni številni neugodni ali, kot rečemo, ogrožajoči dejavniki, kot so revščina, nezaposlenost, disfunkcionalnost družin, razočaranje. Ljudje pričakujejo, da bo, ko bo konec vojne, vse krasno, in so razočarani, ko se to ne zgodi. Sem sodijo tudi razgradnje velikih sistemov, kot so šolstvo, zdravstvo, sociala, in seveda težave, povezane s prehodom v nov sistem tržnega gospodarstva. V njem ostaja ne samo ogromno število ljudi revnih, brez osnovnih pravic in možnosti, ki so jih imeli prej, pač pa se v novih razmerah spreminjajo tudi vrednote. V ospredje prihajajo vrednote, kot je biti bogat in uspešen, vrednote, kot so solidarnost, pomoč drugim, prispevek k dobrobiti skupnosti, pa so potisnjene v ozadje.

V okviru katerih organizacij izvajate te programe?

Te programe sem začela voditi že leta 1992, ko so prišli v Slovenijo begunci. Takrat sem delala v okviru Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, ki je bil glavni izvajalec različnih psihosocialnih programov za begunce. Pozneje sem delala v okviru Slovenske filantropije, zadnja štiri leta pa v okviru Ustanove Skupaj. Zdaj delujem v okviru Ustanove Skupaj in mednarodnih organizacij, kot so Plan Albania, nizozemska Wings of Hope in ameriška International Relief and Development.

Mojca Lorenčič

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.