ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Mali učitelji

ZAKAJ SO OTROŠKE OČI TAKO LEPE?

V zadnjem času me vsak dan znova osvežuje učenje. Vesela sem, da so dnevi formalnega izobraževanja za mano, saj vidim, kako so bili pravzaprav slabokrvni in enodimenzionalni. Čeprav me je kot osnovnošolskega otroka vse zelo zanimalo in moja radovednost si je pomagala z vsem, kar je dobila. Ni bilo tako slabo, a kot pravim, nekam bledolično. Bilo je tudi nekaj čudovitih učiteljev, ki so znali seči globlje in se jih še danes živo spominjam. Z nežno pripadnostjo.

Tokrat pa je moj učitelj moj otrok. Nekdo, ki me nehote bistri. Opominja k budnosti in pravilnemu razmišljanju. Ki me opozarja na pomembne stvari. In na stvari, ki so neskončno lepe. Kljub temu, da se v vlogi mame jasno zavedam tudi vzgojnega dela, me ob trenutkih kratkih spoznanj, ki mi jih predoči mala, prav smešno prevzameta spoštovanje in ganjenost. Ko se zavem situacije, ki jo gledam pred sabo, pa tudi hehet. Bitje, manjše od enega metra, ki z malimi nogicami drobi po svetu in mimogrede "spusti kakšno modro", me sooči z odgovorom, ki sem ga že dolgo iskala. Ali pa samo nastavi ogledalo. Četudi se le zverinsko dere in me spravlja v blaznost. Ali pa samo je. Najraje od vsega opazujem, kako ona vidi svet. Kako popolnoma se predaja življenju. Zaupljivo s srcem.

Nek naključni sogovornik mi je rekel, da je pri otroku pravzaprav najbolj zanimivo opazovati, kaj vse smo nekoč (po)znali. In od takrat do zdaj, nekoč, nekje, izgubili, pozabili. Vsak, ki je željan, pa zagotovo prepozna situacije, ki ga vračajo nazaj k temu. Nazaj k spominu, kaj smo v resnici, pa tudi k delu, ki ga nosimo kot doto vzgoje svojih staršev. Ta "notranji otrok" močno vpliva na naše odnose - do samega sebe, do drugih ljudi in do sveta. Zato jemljem vzgojo svoje male obiskovalke odgovorno.

Nina Jenšterle


Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.