Soutripanje

Srečanje s Hellingerjem je bila zanimiva, močna izkušnja iz več razlogov. Ne spoznaš vsak dan tako vitalnega osemdesetletnika s tako živo modrimi blagimi očmi. In v teh krajih ni več v navadi, da bi poslušali stare ljudi - mislim zares poslušali in jih jemali resno. Ne glede na to, ali se z njegovo metodo strinjamo ali ne, Hellinger vzbuja spoštovanje in deluje nenavadno močno, pri čemer nima tiste navdušujoče karizmatične energije, ki jo imajo tisti, ki pritegujejo množice. Ko na postavitvi družine popolnoma osredotočen molče opazuje dogajanje v sredini sobe, je videti ganljivo predan in ponižen.

Govori počasi kot kakšen indijanski vrač, toda z jasnim, odločnim glasom, nič starčevskega ni v njegovem govoru. Njegove besede so tudi takrat, ko govori množici ljudi, enake kot v intervjuju: preproste, skoraj suhe, pretresejo te, ko dojameš njihovo enostavno, a globoko sporočilo in sočutje, s katerim so prežete; čeprav hkrati neizprosne.

Prestar je in preveč izkušen, da bi se zapletal v stvari, ki niso bistvene, da bi sledil strahovom, ambicijam in podobnim zadevam, svojim ali tujim. Ne zdi se mu potrebno, da bi izvajal diskusije in poskušal komu kaj dokazati ali koga o čemerkoli prepričati. Ljudem pusti, da mislijo, kar hočejo misliti, in se v to preprosto ne vpleta, zato se tudi pred kritikami ne brani in jih niti ne komentira. Prepričan je, da je resnica tu, pred nami, zgodi se sama po sebi, on jo v svojih postavitvah družine samo pomaga pripeljati bliže k nam. Sprejmite ali pustite. Pravi, da je čisti empirik: njegove ugotovitve so preproste in izhajajo neposredno iz tega, kar se pokaže.
Intervju je preprosto in odločno zastavil po svoje in tako sva se pogovarjala o tem, o čemer se mu je zdelo pomembno govoriti - o čisto temeljnih človeških vprašanjih: odnosih med žensko, moškim in njunimi družinami in otroki.

Spraševala: Lea Jelen
Intervju je bil objavljen v reviji Ona, 27. januarja 2007.

Celoten intervju lahko preberete v tiskani izdaji.

[Na vrh strani]