VSEBINA

Šolstvo kot trženje

KO POUČEVANJE POSTAJA POSLOVANJE

Živimo v času, v katerem postaja jezik trženja univerzalni jezik za ubesedovanje in urejanje družbenih vprašanj. Naj naštejem le nekaj najpogostejših izrazov: ponudba in povpraševanje, investirati, obrestovati se, storitev, projekt, proračun in obračun, produktivnost, promocija, vidljivost, dosežki, konkurenčnost, prepoznavnost, odnos do klienta.

Tako v Evropi kot po svetu nezadržno prodirajo izrazi iz bančništva tudi v javno šolstvo in poučevanje postaja poslovanje. Uradna pedagogika je poskrbela za izdelavo ustreznega pojmovnika in z ideološkim zviranjem na strokovni natezalnici je dosegla, da se zdi popredmetenje otroka in vzgojnega dela  prizadevanje v službi prihodnosti. V italijanskem šolstvu se do mature zbrane točke imenujejo kredit, osebna mapa učenčevih dosežkov se imenuje portfolio, šole naj bi med seboj tekmovale s čim kakovostnejšo ponudbo in izdelale svojo  listino storitev. Skozi računovodske razpredelnice pa kot skozi zamreženo jetniško okno strmijo v nas otroci, ki naj bi jih šolanje našega stoletja obdarilo z vsem razkošjem človekove ustvarjalnosti.

Običajno vlade navajajo dva razloga za tržno usmeritev v šolstvu: poskrbeti je treba za zaposljivost mladih v novi družbi in treba je varčevati. Oglejmo si te argumente. Kaj je tisto neobhodno potrebno, česar ni mogoče klestiti, kaj pa postransko, določajo vladni uradi in ne vzgojitelji na terenu. Določanje števila učencev na razred na primer ni v pristojnosti vzgojiteljev, čeprav globoko posega v njihovo delo ali  celo onemogoča oseben in zato resnično vzgojen odnos do mladih.

Hipertrofični birokratski aparat običajno varčevalno posega na vsa področja razen v svojo lastno nepregledno birokracijo. Delovanje uradov se širi in požira ogromna sredstva za poostren in vedno bolj zapleten in formaliziran nadzor nad šolstvom. Krčenje sredstev je prikazano izključno kot skrb za večjo učinkovitost in nikoli kot klestenje v prid drugim postavkam vladnih uradov.

Varčevalni ukrepi so zajeli vse strukture socialne države in stopajo v ospredje prav v obdobju, ko naraščajo zlasti potrebe ogroženih skupin in še posebno mladoletnih. Navajam le nekaj namigov o naraščanju naslednjih pojavov v evropski družbi v zadnjih dveh desetletjih:
- porast mikrokriminala med mladoletnimi,
- vedno nižja starost uvajanja v kajenje, alkohol in droge,
- upad odpornosti za obremenitve,
- kriza družine kot vzgojne ustanove, beg staršev iz vzgojne vloge,
- porast izostajanja, zamujanja, nasilja in disciplinskih težav v šolah,
- naraščanje nezadovoljstva z lastnim položajem med vzgojitelji, upad motivacije, porast izgorevanja ali bega iz poklicne odgovornosti,
- slabi rezultati mednarodnih primerjav sekundarne pismenosti ter dolgoročnega delovanja šolske, socialne in kulturne politike na vseživljenjsko usposobljenost prebivalstva (basic skills, life skills).

Poleg tega je sodobno družboslovje  že davno dokazalo, da v sodobnem šolstvu razredna selekcija nikakor ni presežena in da se lahko neenakost med privilegiranimi in zapostavljenimi v bodoče celo poveča.

Država pa se loteva naraščanja družbene stiske s krčenjem sredstev in z zahtevo po večji učinkovitosti zaposlenih v teh ustanovah. Vzgojitelji in šolniki naj bi kot državni uslužbenci lojalno sodelovali v varčevalnih manevrih, po možnosti ustvarjalno izvajali odloke in s tem pomagali pri ustvarjanju javnega konsenza okrog posegov v šolstvo. V teh pogojih se postavi ključno vprašanje, do katere mere je njihova sodelovalna drža še v skladu s poklicno etiko. Tovrstnim posegom v šolstvo je mogoče  oporekati tako z vidika otrokovih pravic kot z vidika psihopedagoške stroke, da niti ne omenjamo načel kulture miru in sodobnih spoznanj o možganih in učenju. Kljub preusmerjanju v storilnost pa izobrazbena raven odraslih krepko zastaja tako v Italiji kot  tudi v Sloveniji, kot opozarja Andragoški center Slovenije.

Prevladujočega tržno - varčevalnega  pojmovnika za šolsko rabo niso sestavili vzgojitelji sami in tudi med sodobnimi strokovnjaki nikakor niso vsi mnenja, da so ti novi pojmi najprimernejši za razvoj stroke in otrok v današnjih razmerah. Storilnostno - bančni  pojmovnik je v kričečem nasprotju tudi z velikimi klasiki psihopedagoške misli, za katere je otrok raziskovalec, čuteča, skrivnostna narava, vredna, da se ji polno posvečamo in jo spremljamo v rasti, ne da bi jo ocenjevali z merili produktivnosti, dobička in izgube. V teh klasikih ni govora o zgodnji selekciji, o  tekmovalnosti, o katalogih znanja, o bitkah za vpise, v katerih zmaga najodpornejši ali najbolj privilegiran. Tržni pristop uvaja pogled na otroka, ki ga ne moremo strokovno utemeljiti, če govorimo o pravici vseh do razvoja.

Opisan tržni pristop oškoduje še najprej  otroka iz ogroženih skupin. Toda neredko načne tudi vzgojiteljev odnos do lastnega dela in njegova notranja merila.

Naj namignem na eno od možnih posledic preusmerjanja zavesti v poslovno logiko: vzgojitelj začne težiti k pridobivanju vrednosti na trgu. Svoje samoizobraževanje začne opazovati z računovodsko preračunljivostjo, saj gre za preudarno investicijo vase, ki se bo obrestovala in dvigala konkurenčnost ustanove, v kateri je zaposlen. Poklicno izpopolnjevanje potemtakem ni v službi samozavedanja, usposablja naj se po standardiziranih postopkih, ki jamčijo delovno učinkovitost glede na zgoraj našteta merila. 

Raziskave, ki dokazujejo, kako učinkovita je vladna politika, so vedno vprašljive. Urie Bronfenbrenner, eden od utemeljiteljev ekološke psihologije, v svoji knjigi obširno utemeljuje, zakaj so raziskave nezanesljive in zavajajoče, kadar zajamejo samo izseke izkušenj (na primer samo otrokovo uspešnost v šoli) in samo kratkoročne ugotovitve (na primer dogajanje v letu po reformi). Ekološki pristop, ki pa je celosten in dolgoročen, bi na primer moral raziskati vpliv reforme na dinamiko otrokove družine, na kakovost življenja  šibkejših družin, na nasilje v šolah in v okolju, na odnose v kolektivu, na vzgojiteljevo samopodobo, kakovost njegovega osebnega življenja in še marsikaj. Potrebna so leta in leta, da postane mogoče okvirno vrednotiti družbene posledice takih posegov. Do sprotnih raziskav, ki jih naročajo ministrstva in ki potrjujejo izbire šolske in socialne politike, smo lahko utemeljeno  kritični.

Vpliv tržne mentalitete na vzgojitelje še posebno izstopi, če si ogledamo količinsko - storilnostni pristop do njihove poklicne rasti. Dvajset tečajev več velja kot en sam, deset pobud več velja kot ena, bolje je brati bliskovito kot pa počasi in kritično, da lahko dokažeš, kaj vse si nakopičil, in to unovčiš. Iz tega sledi cela vrsta posledic: kar ni dokazljivo in hitro opravljeno, je brez vrednosti.

Kam bomo uvrstili dejavnosti, kot so: poslušati otroka, sočustvovati, opazovati, molče podpirati, toplo pogledati, zbrano prisluhniti, nevidno dojeti? Storilnost zahteva vidno, prepoznavno in uporabno znanje, ki ga je mogoče popredmetiti v taki ali drugačni obliki. Zadeva lahko postane groteskna, ko ti pospešeno branje obveznega čtiva o pospeševanju ustvarjalnosti jemlje čas za ustvarjalno razmišljanje o prebranem. Nekoč mi je neka ravnateljica zaupala: "Letos obiskujemo intenziven tečaj za boljšo komunikacijo, zato nimamo več časa za pogovor." To je rekla popolnoma resno. Bili smo na obisku in zato se tudi nismo mogli pogovoriti o njenih izkušnjah, saj je bil spored obiska natrpan, da bi mi imeli čim več (!) od obiska. Tudi seminarji so praviloma natrpani, da bi udeleženci imeli čim več od srečanja in da bi nakopičili čim več znanja, ki bi se seveda primerno obrestovalo.

Tržna mentaliteta globoko načne vire vzgojiteljeve  notranje moči. Če  zavlada geslo "Čas je denar", odpade možnost, da bi se spraševali o kakovosti tega časa in o tem, kam drvijo, kdo jim odmerja čas in za  čigave cilje delajo.

Samostojen vzgojitelj ne meri svoje učinkovitosti s časom, ki mu ga uspe prihraniti. Pri kakovostnem vzgojnem delu, ki je v bistvu odnos, so kot vselej, ko gre za medčloveške odnose, poklicno merilo polni, smiselni trenutki. Učitelj ima pravico in dolžnost, da sam nastavi svoj čas in naravna svoj notranji metronom. Svoj čas, odbijanje svojih ur meri s prečiščenostjo trenutkov, ki si sledijo, in dajejo ritem polni, smiselni vsakdanjosti in življenju. Vzgojna moč je ustvarjalna, živo kritična in se ne pusti  vpreči v potrebe trženja. Storilnostno in tržno usmerjeno šolstvo je izguba časa, denarja in človeških virov. Zakaj?

Najzanesljivejše merilo pri vrednotenju poklicev, ki skrbijo za kakovost življenja, je ocenjevanje dolgoročnih posledic, tako v življenju posameznika kot v življenju skupnosti. Te posledice so še najbolj vidne in raziskane pri družinski vzgoji. Zdrava družina je lep primer dolgoročne učinkovitosti odnosov, ki posameznika usposabljajo za osebno in družbeno življenje. Uspe ji prenesti svoj vpliv z ene generacije na drugo, pogosto pa tudi na tretjo (odnosi starih staršev z vnuki). Kaj je družbeno bolj produktivnega od zdrave družine? Kadar se delo z ljudmi spremeni v uradovanje, uspešnost pa preverjamo s štetjem opravljenih posegov in privarčevanega časa, sprožimo samo neučinkovito pehanje za rezultati, ki jih ne more biti. Poženemo gibanje spirale, ki veča stisko, namesto da bi jo omejevala.

Utemeljeno lahko sklepamo, da ni bolj zapravljivega in bolj neekološkega pristopa do poklicev, namenjenih varovanju psihofizičnega zdravja (po definiciji SZO), kot je uničevanje pogojev za kakovostne odnose v navedenih poklicih. Vsaka reforma, ki sproži upad kakovosti v odnosih, načenja psihofizično zdravje prebivalstva in dolgoročno povzroča več družbene škode kot koristi. To dokazuje še drug vidik tržnih zahtev v šolstvu: pritisk za vidljivost in kompetitivnost posameznih šol. Obsedeno stanje v šolah se rado izrodi v hladno vojno, saj lahko postane omalovaževanje drugih šol tako rekoč sestavina lastne samozavesti. V napadalnem pehanju (preimenovanem v zdravo tekmovalnost) poklicna etika skopni kot nepotrebna ovira, brezobzirna gonja za rezultati pa postane odlika in dokaz poklicne zagnanosti, motiviranosti in podjetnosti.

Kultura miru pa nas preusmerja, izziva našo svobodomiselnost in postavlja vprašanja, ob katerih se velja ustaviti. Ali ni morda res, da:
- vidljivost nima nič skupnega z vzgojno učinkovitostjo posameznika ali ustanove?
- je tekmovalnost med ustanovami, ki skrbijo za humanizacijo družbe,  nesmisel?
- je tekmovalnost med ljudmi, ki skrbijo za vzgojo mladih, v nasprotju s poklicno etiko vzgojiteljev?
- vzgojitelju ne sme biti naloženo, da se bori za materialno preživetje in oglaševanje ustanove, v kateri je zaposlen?
- samo dolgoročne, ekološko zastavljene raziskave, razširjene na širše okolje in prihodnje življenjske vloge, lahko dajejo zanesljive odgovore na vprašanje, kakšen je učinek vzgojno-izobraževalnega dela v ustanovah in reform?

Ob vsem tem ne gre zanemariti še enega pomembnega vprašanja poklicne etike v šolstvu in sicer tega, da je jedro etične drže vzgojiteljev njihova osebna odgovornost pri presojanju otrokovih potreb.

Vzgojitelj, ki bi se spremenil v vestnega izvajalca naročnikovih želja (pa naj gre tudi za uradne avtoritete ali dobronamerne starše), bi se izneveril svoji odgovornosti. Merilo ne more biti, kar zahteva naročnik, ampak otrokova pravica do varnosti, spoštovanja osebnosti in razvoja, s katerim lahko doseže vsaj minimalno usposobljenost za odgovorno svobodo. Vzgojitelj je varuh otrokove pravice do razvoja. Tudi napotki ministrstva in nadrejenih so sprejemljivi in obvezujoči le pod pogojem, da so v službi navedenih prednostnih nalog. Vzgoja spremlja otroka, da dojame obseg svoje prihodnosti. Otroka tudi ne moremo poplitviti izključno na bitje za oblikovanje, ki ga je treba nenehno meriti in ocenjevati. Otrok je človek, ki naj bi stopil v stik s svojo skrivnostjo in veličino prav s pomočjo izobrazbe. Podcenjevanje te naloge pelje v tisto omejenost, ki so jo od nekdaj sovražili svobodni duhovi, ko so govorili o učiteljski pameti in šolski kulturi.

Vzgojno delo po svojem bistvu ne more biti naravnano na  učinek in na rezultat. Gre za nastajanje duhovnih medčloveških spojin v veliki globini,  za skrivnosten periodni sistem, ki ga še nismo razvozlali. Nikoli ne bo povsem jasno, kaj je bilo sproženo in kdaj in po kakšnih poteh je potem delovalo, kar se dogaja med ljudmi, tudi med učitelji in učenci. Sprejemanje izobrazbe ni sprejemanje učnih vsebin, je sprejemanje vsebin po človeku do človeka.

Možgani ne morejo deliti informacije od čustva, s katerim je spojena, in stavek, ki ga izreče živ človek, je živo znamenje vrezano v živega sočloveka. Poučevanje ni nikoli golo informiranje, tudi kadar bi to hotelo biti, zmeraj se premeša z našo človeško vsebino. Nevrofiziologija je že davno dokazala, da je vse, kar poteka v človeških možganih, prepleteno: mišljenje je neločljivo cepljeno na motivacijo, ta pa na čustva. Trenutek, v katerem zaživi vzgojni stik, je kot rojstvo nove zvezde. Tiho se naseli v notranjem vesolju mladega človeka in ostane tam, pripeta na njegovo nebo. Nekoč jo bo morda spet iskal, razpoznal njen utrip in jo uporabil kot znamenje na svoji poti.

Tako imenovana evalvacija po šolah, s katero naj bi sproti preverjali, kaj je uspešno in kaj ne, ne pove nič o daljnosežnih učinkih šolanja na otrokovo prihodnost. Naloga šolstva je uvajanje v kultiviranost in opremljenost za življenje, v sodelovalne sposobnosti, s katerimi bodo bodoči odrasli zmogli samouravnavanje v nepredvidljivi družbi. Mlad človek naj bi v šoli spoznal rešilno moč izobrazbe in umetnosti, silo ustvarjalnega naboja in vse svoje možnosti. Koliko tega dosežemo v državnih šolah? In kaj je važnejše od tega?

Otroka bi morali usmerjati v občutljivost za skrivnostno moč besede, v strastno odkrivanje sveta, ki ga obdaja, pa naj bodo to življenjski prostori, ki kipijo v neštetih vrstah živih bitij ali čar formule, ki elegantno zapiše razmerje med naravnimi silami. Mlade bi moral izročiti prihodnosti, videti daleč in vedeti, da bo njegov vpliv živel mimo njegovih predstav in pričakovanj. Prav zaradi tega je odveč iskati napotke za svoj poklic v zunanjih merilih. Kar vidimo, kar je zdaj uspešno, še zdaleč ni tisto, kar bo odločilno v kulturi in družbi jutrišnjega dne. In nikjer ni rečeno, da kroji prihodnost trg in da je tržna raziskava tisti nezmotljivi kompas, ki naj šolstvu nakazuje prave izbire na zgodovinskih križiščih. Vsi, ki prisegajo na statistična predvidevanja, lahko prav hitro ugotovijo, da v preteklosti ključni zasuki nikoli niso bili napovedani in da so bili politiki pogosto do konca slepi prav za največje nevarnosti. Tudi danes ne gre naivno verjeti napovedovanju gospodarstvenikov in politikov, kaj je nujno za našo prihodnost. Daljnovidnost je od nekdaj privilegij modrih, ne pa tistih, ki so na oblasti.

Kultura je predvsem vse, kar še nismo postali, vse, kar še mora biti odkrito, najdeno, izrečeno. To pa je v rokah mladih ljudi in časov, ki jih učitelj ne bo videl. Zato naj vzgojitelj dela za jutri, ki ne bo več v njegovih rokah, in naj ljubi neznano, ki ga bo preseglo.

Alenka Rebula