5 KORAKOV DO BOLJŠIH ODNOSOV

Medsebojni odnosi so zelo pomemben del življenja vsakega izmed nas, saj je celo naše življenje preplet najrazličnejših odnosov in njegova kvaliteta je v veliki meri odvisna prav od kvalitete medsebojnih odnosov. Vsi ljudje hrepenimo po izpolnjujočih odnosih, vsi si želimo, da bi bili v dobrih odnosih z ljudmi, ki so nam blizu in s katerimi preživimo velik del svojega življenja. To hrepenenje izvira iz človekove potrebe po povezanosti, pripadnosti in delitvi življenja z drugimi: "Ljudje smo kot angeli z enim krilom, da bi lahko poleteli, se moramo objeti." Žal se v življenju pogosto dogaja, da so naši odnosi z drugimi sovražni, zavistni, ljubosumni, maščevalni, privoščljivi, površinski, neizpolnjujoči . Lahko smo si z ljudmi pogosto v laseh, lahko se jih bojimo in se jih izogibamo, lahko jim kaj zamerimo in se ne pogovarjamo z njimi. Lahko se ne dogaja nič od naštetega, vendar vseeno živimo drug mimo drugega.

Na medsebojne odnose lahko gledamo tudi kot na polje učenja, kjer pridobivamo različne izkušnje. Pravijo, da dobimo takšne starše, partnerja, otroke, ki so za nas življenjska šola, v kateri se učimo razvijati svoje še neizražene potenciale: potrpežljivost, sprejemanje različnosti, empatijo, odločnost, pogum, postavljanje zase in podobno. Zato bi lahko rekli, da odnosi vabijo iz nas tiste vidike ljubezni, ki jih še ne znamo izražati v življenju. Skozi različne odnose in vloge, v katere vstopamo v odnosih, spoznavamo ne le druge, temveč tudi samega sebe, saj nam drugi s svojimi odzivi držijo zrcalo.

Napake, ki jih delamo v medsebojnih odnosih
Dejali smo že, da si vsi ljudje želimo izpolnjujočih odnosov, da pa dostikrat niso takšni. Zakaj? Preprosto zato, ker v medsebojne odnose vstopamo premalo opremljeni z znanjem in veščinami za vzpostavljanje pravilnih odnosov. O šoli smo se o tem učili malo ali nič, vzorce vedenja in predstave o odnosih pa smo največkrat nezavedno posrkali od svojih staršev, učiteljev, sorodnikov. Vsi pa niso nujno primerni. 

Ena najpogostejših napak, ki jo delamo v medsebojnih odnosih, je težnja po spreminjanju drugega. Vsi imamo svoja pričakovanja, potrebe, želje in predstave o skupnem odnosu. Velikokrat bi radi videli, da se drugi vede tako, kot si mi želimo, zato ga skušamo spremeniti. Ker se pri tem pretirano ne oziramo nanj, je povsem naravno, da se bo začel upirati. In že imamo vir sporov. Razmislimo, zakaj  želimo drugega spremeniti. Zaradi njega samega, zato da bo njemu bolje ali zaradi nas, zato da bo nam bolje? Razmislimo tudi o tem, kako se sami počutimo in odzivamo, kadar nas drugi želi spremeniti.

Druga skrajnost je pretirano prilagajanje drugemu. V tem primeru smo pripravljeni žrtvovati marsikatero svojo potrebo, smo ustrežljivi in se podrejamo drugemu samo zato, da bi nas cenil in sprejel, da bi nas imel rad in nas ne bi zapustil ali pa zato, da se ne bomo kregali. Takšno obnašanje je običajno posledica strahov in premajhnega samospoštovanja, zato je učinek ravno nasproten od želenega. Če se sami premalo cenimo, nas tudi drugi zares ne bo. Prav tako ne bo spoštoval naših "žrtev", ki so resnici na ljubo sebične. Drugemu v odnosu ne želimo ustreči zaradi njega samega, temveč zaradi sebe (mi hočemo, da bi nas drugi spoštoval, nas je strah, da nas drugi ne bo zapustil, mi hočemo imeti mir in odnos brez konfliktov).

Naslednja napaka, ki je v medsebojnih odnosih pogosta, je, da eden v odnosu od drugega nekaj pričakuje, ne da bi to dovolj jasno izrazil (morda ga je strah zavrnitve). Ker drugi ni izurjen v branju misli in ne izpolni pričakovanj, je prvi razočaran in marsikdaj začne kuhati zamero. Drugi, ki se mu še sanja ne, kaj se dogaja v glavi osebe, s katero je v odnosu, podzavestno vendarle čuti, da nekaj ni v redu in si to razlaga po svoje,  pogosto povsem napačno. Vsak si torej v glavi vrti svoj film, ne da bi se o tem pogovoril z drugim.

Veliko težav je v medsebojnih odnosih tudi posledica neustrezno razmejene odgovornosti. Vsak človek ima zaradi svobode delovanja, čutenja in razmišljanja tudi odgovornost za posledice svojega ravnanja. Naša odgovornost je vse tisto, kar oddajamo na miselni, čustveni in fizični ravni. Podobno odgovornost drugega. V medsebojnih odnosih se velikokrat dogaja, da prihaja do mešanja odgovornosti, po domače bi rekli, da se ne ve, kdo pije in kdo plača. Dostikrat drugega obtožujemo za nekaj, kar je naša odgovornost, rečemo na primer: "Ti si me razjezil!" (in želimo odgovornost za svojo jezo prevaliti nanj). Lahko pa prevzamemo nase odgovornost drugega, ki pa ni naša - tak primer so "skrbne" mame, ki želijo svoje štiridesetletne sinove vpisati v Šolo čustvene inteligence. Prav zaradi neustrezno razmejene odgovornosti in posledičnega kazanja s prstom drug na drugega nastaja v odnosih veliko konfliktov.

Če k napakam dodamo še nestrpnost, ki je v medsebojnih odnosih zelo pogosta, pa nesprejemanje različnosti in pomanjkanje empatije, je koš napak v odnosih že skoraj poln. Dejstvo je, da smo ljudje različni. Pravijo, da so moški z Marsa in ženske z Venere, poznamo Hipokratovo poimenovanje štirih temperamentov (kolerik, sangvinik, flegmatik, melanholik), smo različnih let (poznate stavek: "Ko sem bil jaz v tvojih letih .") in imamo različne življenjske izkušnje, želje, pričakovanja in predstave. Skratka, prava paleta različnega razmišljanja, čustvovanja in delovanja! Namesto da bi te razlike spoštovali in se z njimi bogatili, pa se prepogosto ujamemo v vzorce, da je pravilno tako, kot mi razmišljamo, čutimo, vidimo, ravnamo . In ne le za nas, temveč tudi za druge. Pa je res?

Zaokrožimo razmišljanje o napakah še s komunikacijo, za katero pravimo, da je srce odnosa, saj je tista, s katero odnose gradimo (seveda jih lahko z njo tudi rušimo). Veliko težav imamo v odnosih prav zaradi neustrezne komunikacije - dostikrat drugega slabo poslušamo in mu skačemo v besedo, kadar govorimo, pa velikokrat ovinkarimo, izsiljujemo, se pritožujemo, pridigamo in podobno. Dodatne zaplete prinašajo tako imenovana dvojna sporočila: nekaj mislimo in čutimo, medtem ko izrečemo nekaj povsem drugega. Sogovornik je lahko zmeden in si naše besede ne zna povsem razložiti, saj lahko čuti, da nekaj ni v redu ali da nekaj prikrivamo.

Kako izboljšati medsebojne odnose?
Če želimo izboljšati medsebojne odnose, lahko sledimo petim priporočilom, ki smo jih oblikovali v Šoli čustvene inteligence.

Spreminjajmo sebe
Vsi poznamo ljudsko modrosti, ki pravi, da naj vsako začne pometati pred svojim pragom. To velja tudi za odnose. Razmislimo, katere naše vedenje in lastnosti destruktivno vplivajo na odnose ter jih postopoma preobrazimo. Ni treba, da postanemo čisto drugačni, dovolj je, če spremenimo samo tista ravnanja in odzive, s katerimi škodujemo svojim odnosom. S spreminjanjem svojega vedenja pa posredno vplivamo na vedenje drugih ljudi, ne da bi karkoli od njih zahtevali ali pričakovali.

Izražajmo ljubezen
Ljubiti in biti ljubljen je temeljna človekova potreba in vsakdo od nas ljubezen kot potencial že ima v sebi. V vsakodnevnem življenju svojim bližnjim sicer velikokrat ne znamo pokazati, da jih imamo radi ali pa to storimo na način, ki jim ni blizu. Lahko bi rekli, da govorimo različne jezike ljubezni. Zato se je vredno naučiti jezika ljubezni našega parterja, otroka, starša in mu tako dati občutek, da je ljubljen in da ga imamo radi.

Odzivajmo se na sedanjost
Pravijo, da kogar je pičila kača, se boji tudi zvite vrvi. Naši sedanji odzivi se v veliki meri pogojeni s preteklimi izkušnjami. To je normalno, problem pa nastane, kadar so čustvene rane iz preteklosti tako velike, da povsem določajo naše ravnanje in zameglijo trezno presojo. Sedaj, ko smo odrasli, je pravi čas, da pogledamo vase in se naučimo razločevanja med preteklostjo in sedanjostjo.

Poslušajmo, da bi razumeli
Ste kdaj bili pozorni, koliko soljudi zares poslušate, razumete in se lahko vživite v njihovo doživljanje? Dobro poslušanje in empatija gradita pot do sočloveka in povečujeta zaupanje in spoštovanje v medsebojnih odnosih.

Sporočajmo, ne da bi prizadeli
Kako drugemu reči ne brez občutka krivde? Kako brez čustvenih manipulacij izraziti svoje želje in potrebe? Kako drugemu povedati, kaj nas pri njegovemu ravnanju moti? Če obvladamo te veščine sporočanja, smo na dobri poti, da nam bodo drugi prisluhnili in nas upoštevali.

Ker je navada "železna srajca", je osvajanje drugačnih, primernejših odzivov za marsikoga trd oreh. Vendar ni tako težko kot se sprva zdi. Najprej preglejte svoje vedenje v odnosih in določite v njem tisto, ki se vam zdi neustrezno in vam ni všeč. Potem pomislite, kako bi se radi v bodoče odzivali. Naj vam bo to čimbolj jasno. Pomembno je, da si vzamete dovolj časa, v katerem lahko spremembam, za katere ste se odločili, posvetite svojo pozornost in energijo. Predvsem pa ne čakajte, da vas bodo drugi ljudje osrečili, temveč jih raje osrečite vi! Verjamem, da vam bodo sčasoma sledili.

Boštjan Trtnik

Prva stran