NEVIDNA JEČA PREPRIČANJ - Zmoremo več, kot verjamemo

Obstaja nekaj misli, ki me vedno znova navdihujejo. Najljubša med njimi mi je Goethejeva: "Stori vse, za kar misliš ali sanjaš, da je v tvojih močeh. V drznosti se skrivajo genialnost, moč in čarobnost." Pogosto si jo ponavljam. Njen zven me nežno boža. Kako prijeten je občutek, ko se mi utrne v mislih. Spodbuja me. Navdihuje.

Čutim . začutim . kako v meni nekaj raste, brsti. Prešine me prijeten občutek. Sprva čisto nežen . kot cvet, ki se odpira. Kmalu me ogreje in globoko vdihnem. Oči se zaiskrijo, nasmeh se razleze čez obraz. Jaaaa, to je to. Sladkost trenutka. Verjamem vase in si zaupam - prav v tem trenutku. Navdušenje se dotakne mojih kril in oko se zaiskri. Globoko v meni se sprosti želja, hrepenenje, da bi ta trenutek trajal večno. Svet je čudovit in prosojen. Prelep kristalni labod počiva na oranžni polobli. V daljavi zaslišim glas in po zraku priplava vonj po sivki. Blagoslov božjih dlani in nasmeh. Angel na luni. Zadovoljen, nasmejan. Moj trenutek. Tukaj in sedaj.

"Potrebno je le malo navdiha pa gre," se glasi moje novo prepričanje, ki uspešno preglasi starega znanca: "Tega pa jaz ne znam". Tukaj je dokaz. Črno na belem. Še enkrat preberem zgornje vrstice . in se navdušeno lotim razmišljanja o tem, kaj me zadržuje in kaj me navdihuje oz. spodbuja. Naletim na nekaj zanimivih prepričanj.

Ko me nekaj zadržuje
Zadnja leta sem se večkrat zalotila, da se mi po glavi mota nekaj misli, ki mi niso v ponos. Kaj šele v navdih. Pravzaprav jih doživljam kot okove, včasih celo zidove. Jeklene rešetke lastne ječe. Najpogosteje se pojavijo, ko se lotim pisanja člankov. Zvenijo takole: Pisanje člankov je težko delo. Vedno mi zmanjkuje časa. Ne znam delati pod časovnim pritiskom. Drugi znajo bolje. Ne morem. To presega moje sposobnosti. To mi ne bo nikoli uspelo. Moje zaupanje je premajhno. Rabim pomoč. Nikoli se ne bom znebila dvomov vase . Zajamejo me občutki nemoči in brezupa. Zlezem v dve gubi in ždim. Čakam, da napad mine. Mine ura, dve. Nič. Misli so še vedno tu. Zavrtajo globlje. Tri gube in dramatičen izraz na obrazu. Kje je tisti občutek navdušenja, zanosa, ki sem ga okušala še nedolgo tega?! Aha, na začetku članka . Moj trenutek. Tukaj in sedaj.

Ko me nekaj spodbuja
Posije sonce in pogled mi odtava do bližnjega drevesa. Nekaj v meni se sprosti in nežno migetanje listov me očara. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Vem, da zmorem. Vem, da znam. Življenje je priložnost za rast. Vsi smo med seboj povezani. V vsakem človeku je nekaj dobrega. Vse se spreminja. Samospoštovanje in samozaupanje sta temelja notranje stabilnosti. Bodi, kar si. Moj nabor spodbujajočih misli, ki me pomirjajo. Zgladijo gube in pričarajo nasmeh. Moj trenutek. Tukaj in sedaj.

Ko pride prav mehčalec
Zakaj me torej nekatere misli spravljajo v obup? Ker jim globoko verjamem. In zakaj mi druge dajo krila? Ker jim globoko verjamem. Če jim ne bi verjela, bi bile to zgolj misli, ki se porajajo in izginjajo v mojem umu. Tako pa nastajajo in se utrjujejo kot prepričanja. Omejujoča in spodbujajoča.

Všeč mi je misel, da so moja prepričanja tako priložnost kot tudi ovira za to, kar sem sposobna narediti. Lahko me podpirajo ali ovirajo pri doseganju tega, kar si želim. To se lepo navezuje na znano misel, ki jo ponavadi pripisujemo Henryju Fordu: "Tisti, ki verjamejo, da lahko nekaj storijo, in tisti, ki verjamejo, da ne morejo - oboji imajo prav." Odločiti se moram le, čemu bomo verjela. Preprosto, a ne?

Pa vendar imam občutek, da se omejujoča prepričanja zbudijo tako spontano in držijo močno kot neostik, včasih kot beton. Predvsem v situacijah, kjer sem leta in leta gojila občutke neustreznosti, nesposobnosti, nemoči, žrtve in brezupa. Ko se odločim, da želim nekaj spremeniti in na to gojišče pripeljem nekaj svetlega in naprednega v obliki spodbudnega prepričanja (Vem, da zmorem!), izbruhne vojna. Gre za borbe. Biblične. Med dobrim in zlim. Med plusom in minusom. Med vstajo in propadom. Pa sem spet pri drami. Ampak, a se vam ne zdi, da je včasih res tako? Znotraj nas se dogaja prava drama. Komu verjeti? Kdo je močnejši? Kdo bo zmagal? Izid je odvisen čisto in izključno od nas samih. Saj gre vendar za naše prepričanje. Naš pogled. Kako torej iz trdega objema omejujočih prepričanj? Rešitev je preprosta. Uporabimo mehčalec. Zmehča in odišavi. Pomembna faza na poti do stabilnega spodbujajočega prepričanja so zrahljana omejujoča prepričanja. Že deluje. Diši in gubic ni. Še vedno moj trenutek. Tukaj in sedaj.

Čas ni ovira, temveč sredstvo za uresničitev možnega. (I Ching)
Koristno prepričanje. Prav pride pri procesu mehčanja. Kako naj se lotim omejujočih prepričanj? Seveda, točno tako! S pravimi vprašanji. Najprej še enkrat preberem, kaj me zadržuje.

Pisanje člankov je težko delo. Kdo to pravi? Hm, torej . pravzaprav ne vem. Samo zdi se mi tako. Pisanje člankov zahteva veliko časa. In če čas ni ovira, temveč sredstvo za uresničitev možnega, potem imam na voljo že zmehčano prepričanje. Za pisanje člankov si je potrebno čas vzeti. Aha, ta stavek pa se sliši že bolj spodbudno. Pa samo dve kapljici mehčalca sta bili potrebni.

Vedno mi zmanjkuje časa. A res vedno? Se je že kdaj zgodilo, da sem imela dovolj časa? Pogosto mi zmanjkuje časa. Bolje. Kadar odlašam, mi zmanjkuje časa. Bližje resnici.

To mi ne bo nikoli uspelo. Res nikoli?Če bi imela na voljo en teden, bi mogoče .Kaj mi preprečuje? Hm. Ne vem. Česa natančno ne morem narediti? Ne znam napisati dobrega članka. Kaj pa je dober članek? Iskriv, humoren, tak, ki potegne noter. Česa mi torej ne bo nikoli uspelo? Pravzaprav mi je napol že. Tole prepričanje je pa pravi zasušeni madež. Potrebuje še eno kapljico mehčalca. Če se odločim in potrudim, lahko pravočasno napišem dober članek. Veliko bolj spodbudno. Sedaj si ga bom bolj pogosto ponavljala.

Nikoli se ne bom znebila dvomov vase. Po čem sklepam, da se ne bom nikoli znebila dvomov vase? Oooo, huda. Zelo dobro vprašanje. Ne vem. Kar slepo verjamem temu prepričanju. Hitro mehčalec v roke. Veliko sem na tem področju že naredila. Dvomi se mi porajajo, ko odlašam. Ne dvomim vase kot v bitje, ampak v svoje sposobnosti, v to, ali bom pravočasno (do roka) napisala članek. Vse se spreminja. Življenje je priložnost za rast. Olajšanje. Moja nova mantra. Moj trenutek. Tukaj in sedaj.

Za konec povzetek
Srečujemo se tako z omejujočimi kot spodbujajočimi prepričanji. Prva delujejo kot omejitve, ovire, prepovedi, druga kot spodbude, možnosti, dovoljenja. Omejujoča izhajajo iz občutkov brezupa, nemoči in občutka lastne nevrednosti. Spodbujajoča temeljijo na naših sposobnostih, na pozitivnih izkušnjah in nam odpirajo svet možnosti.

Vsa naša prepričanja v veliki meri določajo občutke in vedenja, zato spremembo običajno naredimo šele takrat, ko nas pri tem podpirajo tudi naša prepričanja. Pri tem je pomembno kakšna prepričanja imamo. Odišavljena? Če pomaga .

Nina Leskovar

Prva stran