Sprejemanje sebe in občutek lastne vrednosti

Bolnik psihiatru: "Kamorkoli grem, vedno moram vzeti sebe s seboj - in to mi vse pokvari!" Poanta: Oboje - to, od česar bežiš, in to, po čemer hrepeniš, je v tebi.

       iz A. de Mello: Žabja molitev

Sprejemanje sebe je sestavni del osebne rasti in je pomemben korak pri spreminjanju samega sebe. Če nekaterih delov sebe (na primer lastnost, želja, predstava, vedenjski vzorec) ne moremo sprejeti, jih v resnici tudi ne moremo spremeniti, saj smo ves čas v konfliktu z njimi in veliko svoje energije porabimo za to, da jih 'odganjamo', potlačujemo, prikrivamo. Ko pa določen del samega sebe sprejmemo, smo korak bliže temu, da ga spremenimo, če je to potrebno. Nismo več v konfliktu s samim seboj in lahko bolj konstruktivno razmislimo, kaj narediti. 

Običajno težko sprejmemo tiste dele samega sebe, ki nam niso všeč, ki se jih sramujemo in imamo do njih negativen odnos. Vendar so tudi ti deli naši, lahko bi rekli, da so kot majhni otroci, ki si želijo naše ljubeče vzgoje. Ovira pri sprejemanju teh delov je tudi, da se z njimi močno identificiramo (rečemo npr. 'Jaz sem takšen .'). Zato je zelo pomembno  razločevanje: da znamo ločiti sebe, svoje notranje človeško bistvo, od svojih lastnosti, čustev, predstav . Če se zavemo, da mi v resnici nismo neka lastnost in tako vzpostavimo zdravo distanco do nje, nam to pomaga, da jo lažje sprejmemo in preobrazimo v skladu s svojim notranjim prepoznanjem.

Kaj sprejemanje sebe ni?

• Zanikanje tega, kar je v meni - 'samobičanje'. Dokler se borimo s svojimi lastnostmi, dovajamo veliko energije prav temu, kar bi radi presegli, opustili. Borba proti lastnostim je podobna potiskanju žoge pod gladino vode - kaj se dogaja? Nesprejemanje, sram, zadrega, občutek krivde, skrivanje - vse to nas izčrpava.
• Prepuščanje temu, kar je v meni - 'samobožanje' (takšen pač sem, nič ne morem narediti, se bo že samo spremenilo, ko bo čas). Samosprejemanje ni nedejavnost ali malomarnost.
• Vdaja v usodo, apatičnost, samopomilovanje (saj ne morem drugače).

Samosprejemanje je čustveno neobremenjen odnos do sebe: ne omalovaževanje in ne poveličevanje vsega, kar v sebi prepoznamo. Pri sprejemanju sebe si lahko pomagamo tudi z afirmacijami, na primer: "Sprejemam sebe takšnega, kot sem. Takšen, kot sem, sem v redu. Vreden sem zato, ker sem. Vreden sem takšen, kot sem." Nobena od afirmacij ne izključuje spreminjanja tistih delov sebe, za katere prepoznamo, da jih je potrebno preobraziti.

Skušajmo tudi občutek lastne vrednosti čim manj vezati na to, kakšni smo, na primer, kakšne lastnosti imamo, kakšna je naša zunanjost, izobrazba ... Vredni smo že zato, ker smo, ker smo človeško bitje z zavestjo o sebi. Več ko lahko v sebi prebudimo tega zavedanja, bolj pristen in močan bo tudi občutek lastne vrednost, ki bo prihajal od znotraj in ga nobene zunanje okoliščine ne bodo mogle zares omajati. Lahko je to naša življenjska vizija in cilj, h kateremu stremimo. Naj nas pri tem spodbuja tudi naslednja misel: Razpnimo jadra proti sebi in pod tistim, česar ne maramo, lahko odkrijemo tisto, kar smo ves čas iskali.

Boštjan Trtnik
Šola čustvene inteligence

Nobena reč vam ne more nadomestiti občutka lastne vrednosti, nihče vam ga ne more dati, ker ga že imate. Le prebuditi ga je treba, dovoliti mu, da zasije izpod oklepov miselno-čustvenih vzorcev. Z občutkom lastne vrednosti pa se bodo v vas prebujali tudi živost, radost in ustvarjalnost.

Mnogo časa potrebuje človek preden ugotovi, da njegova vrednost ne temelji na minljivih rečeh. Da ni nič bolj vreden, če se prevaža v novem avtu in sprehaja v novih oblačilih, z novim partnerjem in s še debelejšim bančnim računom. Da si občutek lastne vrednosti lahko gradi le iz enkratnosti, ki je v njem samem, ne pa iz tistega, kar mu vsiljuje skomercializirana družba.

Prva stran