Soutripanje

Strah je čustvo, ki nas v življenju najbolj hromi. Ko sem zapisala to misel, ki je priplavala v moj razum iz naše kolektivne zavesti, se je moja pozornost usmerila k besedici 'hromi'. Kaj se skriva za to besedo? Zakaj nas strah hromi? Je v tem morda kakšen globlji pomen? Nam strah s tem kaj sporoča? Razmišljajmo naprej.

Strah nam preprečuje, da bi izrazili to, kar čutimo in si želimo, jemlje nam svobodo, da bi povedali to, kar mislimo, omejuje nas, da bi si upali biti to, kar mislimo, da smo, in izrazili to, kar čutimo, da zmoremo. Pa se kdaj vprašamo, ali je to, kar želimo izraziti, res to, kar v resnici mislimo, kar v resnici čutimo in si želimo biti? Strah je lahko izgovor, da vsega tega ne izrazimo. Kajti čim nekaj izrazimo, to na nek način položimo predse, položimo na ogled drugim in samemu sebi. Se bojimo, da nas bodo zavrnili? Se bojimo, da bomo sami spoznali, da je to morda iluzija? S strahom se lahko branimo pred razočaranjem. S strahom lahko branimo svoje misli in predstave. Ne upamo si jih preizkušati in preverjati. Z njim lahko hranimo svoje želje, ne da bi nam jih bilo treba uresničevati. Strah nas ne zapira le pred tem, da bi živeli navzven, zapira nas predvsem navznoter pred nami samimi in nam preprečuje, da bi zares zaživeli iz sebe navzven, ne pa iz svojih predstav, prepričanj in želja.

Barbara Novak Škarja

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.