VSEBINA

Ko se čas ustavi

TRENUTKI ...

Sedim in poslušam skupino starejših ljudi ob meni. Eni so prišli na oddih iz Anglije, drugi so domačini - Italijani. Pravzaprav so korenine vseh italijanske. Jaz pišem, toda misli mi uhajajo drugam. K mojim sosedom, starosti in k temu, kako je lahko dragocena, bogata.

Ko poslušam, se me njihov pogovor, njihove počasne besede in preprostost teh besed dotaknejo do srca. Ganjena sem. In odločim se, da bom prisluhnila trenutku, da bom pisala o tem. O starosti, ki se je vsi tako bojimo, pred katero vsi tako bežimo. Eni k liftingu, drugi k vajam pomlajevanja, tretji k žalovanju že sedaj, ker bodo nekoč stari. Kakšna zmota sodobnega časa. Naša družba se boji starosti, bolezni in smrti. Kapital je to troje odrinil na obrobje življenja, ker ne prinaša denarja, ampak ga po njegovi logiki samo odnaša. Kako neumno in kratkovidno.

Starost je obdobje, ki je polno izkušenj in modrosti preživetega življenja. Sedanji stari ljudje so preživeli eno ali dve vojni, nacizem in fašizem. Dve tako kruti rani človeštva. Kaj vse nam lahko povedo o tem. Prestali so toliko preizkušenj, ki jih morda ne znajo povedati s "pravilnimi" besedami, toda lahko jih čutimo v srcu, medtem ko govorijo povsem nepomembne stvari. Spominjam se svoje babice. Vedno je govorila eno in isto. Bila sem mladostnik takrat in velikokrat mi je šlo to na živce. Sedaj ne več ...

Poslušam skupino ob meni, ki govori o lepoti Firenc, o Giottu, Belvederu, Benetkah in drugih lepotah Evrope. In spomnim se mladega španskega turista, ki je na vrhu kupole v Firencah govoril po mobilnem telefonu in povedal, da si je v 20 minutah ogledal galerijo Uffici, ki ima nekaj tisoč umetnin. Da, to je logika kapitala. Hitro, hitro. Glasovi, ki jih slišim ob meni, pa gredo počasi, počasi. Mirno. Ti ljudje se morda v tem življenju vidijo zadnjič. Gospod pravi, da pridejo oktobra letos res zadnjič v Firence. Ponovi kar nekajkrat in na koncu doda, da upa, da je lažnivec.

Rožana Grdina

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.