VSEBINA

Izkušnja z babico

IZPOLNJENA OBLJUBA

Že kot otrok sem čutila izjemno bližino v odnosu z babico - toplino, s katero me je božala v težjih preizkušnjah, ljubezen, s katero me je varovala, in moč, s katero me je modrila. Zelo dobro sva se poznali. Ti občutki so naju globlje zaznamovali skozi najin odnos in prijateljstvo, ki sva si ga podelili na ne dolgi poti.

Bilo mi je 15 let, ko je zbolela za gangreno, in morala sem sprejeti dejstvo, da bo sedaj povsem drugače. Kar nekaj časa sem modrovala o tem, zakaj je ta kruta bolezen doletela ravno njo, ki jo še tako zelo potrebujem. Z njo se lahko pogovorim o vsem, saj me vendar razume in mi daje vso ljubezen. Kaj bo sedaj z njo? Upanje in srč­na želja, da bo ozdravela in da ji bo bolje, sta mi dajala novih moči. Napočil je čas, ko sem ji lahko vrnila ljubezen s pomočjo in razumevanjem njene bolezni. Sčasoma sem sprejela dejstvo, da je v ozadju namen njene bolezni kot učenje za obe.

Zelo jasno sem čutila njene fizič­ne in duševne bolečine, še posebej pri amputaciji noge, in šele z vsemi temi občutki sem spoznavala, kako zelo sva si blizu in da obstaja vez, ki naju druži. Vživela sem se vanjo, v njene bolečine, ki so hkrati bile tudi moje. Postopoma sem se naučila z njimi živeti in srce je kipelo od ljubezni, še posebej, ko sem ji pomagala. Nisem je pomilovala kot invalidne osebe, marveč sem sprejela njeno bolezen kot učenje. Babica je ves čas dodobra vedela, da se njeno življenje tukaj počasi končuje in v pogovoru je to večkrat jasno izrazila.

S. S.

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.