VSEBINA

Pravilno razrešiti nasprotja

KOZMIČNA ENAČBA

Svet je utemeljen na nasprotjih. Stkan je iz dveh velikih kozmičnih tokovnic, ki sta si nasprotni. Njuno razrešitev upodablja simbol jin-jang. To je univerzalni problem, ki se ga rešuje tako, da se ga razdeli na majhne probleme. Vsaka duša je pri tem pomembna, vsakdo rešuje enačbo svojega življenja. Ljubezen je ključ enačbe.

Mnogi duhovni učitelji učijo, da je svet eno in da so razlike samo utvara. Naša naloga je, da to spregledamo, ter uvidimo, da ločenosti ni in da je enost tisto, kar je resnično. Z nekega globokega vidika to drži, vendar od kod potem nenehen boj v naravi, od kod nenehna dinamika, gibanje, vrvenje ...  Kjer je gibanje, tam so polarnosti. Voda ne teče, če ni višinske razlike, elektrika potrebuje napetost, nagoni ženejo bitja, nasprotja poganjajo svet. Dvojnost ni samo v človeškem umu, ločenost ni samo miselna predstava, marveč je resničnost življenja. Če je vse eno, bi vse mirovalo v blaženem miru. Očitno je, da so polarnosti sestavni del narave in da je življenje globoko prežeto z nasprotji. Kako to in zakaj to?

Dve tokovnici stvarstva

Bog ne ustvari sveta ex nihilo, iz nič, marveč ga ustvari iz obstoječih energij in sicer tako, da poveže dve polarni energiji v preplet. Preplet polarnih energij imenujemo stvarstvo. Ker so polarnosti po svoji naravi nasprotne, je svet utemeljen na nasprotjih, protislovjih. Za Boga je to nekakšna kozmična enačba iz dveh energijskih tokov, ki jima pravimo duh in materija. Svet je preplet duha in materije. Oba sta kozmični energiji, ki izvirata iz globin vesolja. Skriti nauki govorijo, da energija duha izvira iz ozvezdja Severnega voza, medtem ko energija materije izvira iz ozvezdja Plejad. Indijska tradicija pravi ozvezdju Velikega voza sedem velikih modrecev, sedem vidcev ali rišijev. Od tam izvira to, čemer pravimo duh in zavest - to je kozmična energija Očeta, božanski Oče. Sedem Plejad je po grški mitologiji sedem hčera velikana Atlanta, ki je podpiral nebeški svod. Plejade, ali po naše Gostosevce, boste našli v ozvezdju Bika. Od tam izvirajo energije materije - to je kozmična energija Matere, univerzalna Mati. Ta dva velika kozmična tokova je Bog, ki ni ne Oče ne Mati, marveč je tisto, kar povezuje, univerzalna Ljubezen, prepletel med seboj v kozmično enačbo duha in materije - v stvarstvo, ki si jo prizadeva razrešiti. Bistvo razreševanja enačbe je prav v tem, da imamo dva različna izraza, ki ju je potrebno razrešiti, da postane razvidna enakost. Različna izraza, ki sta v bistvu enaka. Celotno stvarstvo je za Boga takšna enačba, ki se jo trudi razrešiti.

Božanska rešitev

Bog v svojem umu pozna rešitev enačbe. Modreci, ki so se poglobili v božji um, so v njem našli rešitev, ki so jo potem upodobili kot simbol jin-jang. Nasprotji sta harmonično prepleteni in dopolnjeni. Kjer ima ena stran primanjkljaj, jo dopolnjuje druga  stran in obratno. Vse se giblje brez trenja, brez borbe, vse se harmonično dopolnjuje. Vendar eno je rešitev v božjem umu, drugo pa je v stvarnosti. V stvarstvu, v vsakodnevnem življenju, enačba še ni razrešena. Tu se srečujemo z borbo, tekmovanjem, prevladovanjem - kdo bo koga. Zato sta harmonija in dopolnjevanje le redko prisotni, lepota življenja pa se razkriva le maloštevilnim. Dokler ne bo enačba razrešena, bo burni tok življenja tekel naprej proti svojemu cilju, odrešenju.

Kozmična enačba je gromozansko velika enačba, ki vključuje velika nasprotja. V njen izračun so vključena vsa bitja, vsi ljudje, vse živali, rastline, gore, morja, vsa narava, vse, kar je, ves svet. Ker je to velika enačba, se je Bog odločil, da bo velik problem rešil tako, da ga bo razdelil na manjše probleme in rešil vsakega posebej. Tako je veliko enačbo razdelil na množico majhnih enačb. Vsaki duši je podelil eno majhno enačbo, da jo razreši, in vsota teh rešitev bo dala kozmično rešitev. Zato je vsakdo pomemben, vsakdo ima pomembno nalogo. Vsak človek rešuje svojo enačbo, protislovja v svojem življenju, konflikte zunaj in znotraj sebe, in ko jih razreši na vseh ravneh, je razrešil svoj del enačbe. Na vseh ravneh pomeni na fizični, čustveni in razumski ravni.

V igri sta mož in žena

Dokler človek ne stopi na duhovno pot, ne ve, da rešuje enačbo. Takrat rešuje enačbo polarnosti nezavedno in sicer skozi odnose. Osnovni odnos, skozi katerega se uči razrešiti polarnost življenja, je odnos moški - ženska, družina pa je okvir tega razreševanja. Ko se mož in žena učita živeti skupaj, kar ni lahko, ker sta si različna, na miniaturni ravni iščeta ravnovesje med kozmičnimi polarnimi energijami. Mož in žena sta kot dva plesalca na plesišču. Na začetku ne znata najlepše plesati, stopata si na noge, se jezita drug na drugega, si očitata napake, ali se preveč oklepata drug drugega, si onemogočata prosto gibanje in podobno. Šele počasi, z dosti vaje in potrpežljivosti, skozi mnoge inkarnacije, se naučita živeti drug z drugim v sožitju in razumevanju in ustvariti srečno družino. Ko sta se to naučila, sta se pravzaprav naučila na nezavedni ravni uskladiti nasprotja in razrešiti enačbo. Sedaj je čas, da začneta z bolj ozaveščenim delom. In to je, da vsakdo začne reševati svojo enačbo oziroma nasprotja v sebi. Družinsko življenje in iskanje pravilnega odnosa z nasprotnim spolom sta bila samo priprava na iskanje pravilnega ravnovesja znotraj sebe, na pravo enačbo duha in materije znotraj vsakega človeka.

Mož in žena namreč samo simbolično predstavljata duha in materijo. Mož je simbolično duh, zavest in razum, ženska je simbolično materija, čutnost in čustva, v resnici pa nosita mož in žena v sebi  oba pola. Na začetku je to težko razumeti in zato potrebujemo zunanjo projekcijo. Zato žena projicira v moža možatost, razumnost, odločnost, stabilnost in vse tiste lastnosti, ki pravzaprav pripadajo duhu, univerzalnemu moškemu. Mož projicira v ženo ženstvenost, toplino, milino, dražestnost in vse tisto, kar pravzaprav pripada univerzalni ženski. Kasneje uvidita, da so to bile samo projekcije, da lahko kateri  koli od njiju izraža oboje lastnosti. Človek uvidi, da je resnica v njem. Resnica so polarne energije, ki iščejo razrešitev.

Rešitev v meni

V človeku so polarne energije, ki iščejo pravilno in harmonično razrešitev. Ko razreši nasprotja v telesu, med energijami, med lenobo in impulzivnostjo, postane njegovo življenje spontano tekoče kot pri zenovskem učencu. Takrat se mu odprejo vrata na višji nivo in začne reševati nasprotja v čustvih. Ko razreši nasprotja v čustvih, med privlakom in odbojem, med zaljubljenostjo in sovraštvom, postane njegovo življenje mirno kot pri Budi. Takrat se mu odprejo vrata na višji nivo in začne reševati nasprotja v razumu. Ko razreši nasprotja v razumu, med predstavami o sebi, med hočem in nočem, postane njegovo življenje razsvetljeno kot pri jogiju in se mu odprejo vrata v božji um. V božjem umu vidi rešitev, postane rešitev  in živi rešitev. Polarnosti niso izginile, še vedno so tukaj, vendar so harmonično povezane, se dopolnjujejo in delujejo kot ena, razsvetljena dinamična celota. En del kozmične enačbe je postal razrešen, ena tokovnica med dvema poloma je bila pravilno speljana in šele takrat lahko po njej steče resnično Življenje. Do takrat še ni moglo teči, ker ni bilo prave povezave. Zato pravijo, da se razsvetljeni prebudijo iz spanja in stopijo v Življenje.

Ključ za to prebujenje pa je ljubezen. Ko je rečeno, da je Bog ljubezen, je s tem mišljeno, da je to tista moč, ki drži skupaj nasprotja tako dolgo, dokler se ne razrešijo v harmonijo in se med njimi ne začne pretakati pravo življenje. Zato ljubezen ni čustvo, je dosti več. Je sposobnost, da razrešimo nasprotja v odnosih, v sebi in v svetu. Brez ljubezni ni življenja - šele ljubezen omogoči pravo življenje.

Primož Škoberne