VSEBINA

Izgorelost

KO RAZRED POLNI MOJ REZERVOAR LJUBEZNI

Ime mi je Martina. Že kot otrok sem si nadvse želela postati učiteljica. Vedno znova sem občudovala tovarišice in hrepenela po tem, da bi tudi sama nekega dne bila prav takšna. Želela sem pomagati drugemu, ga voditi in mu biti vzor. Videla sem, kako so bile učiteljice deležne hvaležnosti, občudovanja in priznanja s strani otrok, staršev in sodelavcev. To je bilo tisto, po čemer sem še najbolj hrepenela.

Sledila sem svojim željam in postala učiteljica. Začetki so bili čudoviti. Moje navdušenje je bilo neizmerno. Vse je bilo mogoče, ničesar ni bilo, kar bi me odvračalo od mojega dela in nudenja pomoči otrokom. Področje dela je bilo zame najbolj pomembno. Čutila sem, da me lahko povsem izpolni in napolni s tako potrebno pozornostjo, ki je, resnici na ljubo, od svojih staršev nikoli nisem dobila. Opazila sem, da je moje intimno življenje povsem pusto, vendar me to ni skrbelo, ker sem imela razred. Razred je polnil moj rezervoar ljubezni. Otroci so me s svojo energijo osmišljali.

Kljub temu, da je zame bilo vse idealno, sem z leti začela postajati utrujena in napeta. Naklonjenost otrok je bila premajhna. Želela sem je vedno več. Vsaka nejevolja in nestrinjanje sta me povsem potrli in vedno znova sem se spraševala, kaj je z menoj narobe in kaj lahko še naredim, da bom zadovoljila druge. Ko so bili drugi zadovoljni, sem bila tudi sama potešena. To me je vedno bolj vodilo v stanje nenehne utrujenosti, čustvene izčrpanosti in nezadovoljstva s seboj in z življenjem. Bolj ko sem želela dobiti naklonjenost in hvaležnost, tako otrok kot staršev, bolj sem jo izgubljala.

Rožana Grdina

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.