VSEBINA

Umetnost in intuicija

VIHAR

"Iz take smo snovi
kot sanje, in življenje naše majhno
obdaja spanje."
(Prospero)

Vas je že kdaj vznemirila umetnost?

Vam kdaj ni dalo miru umetniško delo (gledališka igra, glasbeno delo, pesem, slika, kip ali tudi še kak drugačen umetniški izraz), da ste se spraševali, le kaj sporoča? Ko se v vas sproži tok misli, asociacij, občutij . Vi pa hkrati čutite, da je še nekaj več v tem umetniškem delu, še nekaj več. Kot da nas umetnina tako vabi, naj jo uzremo z več različnih zornih kotov. In še globlje. Nas izziva, da se sprašujemo po njenem pomenu in sporočilu: izraz česa je to, kar sprejemam s čutili, z umom sedaj? Kot bi se nas dotikala bližina neke posebne lepote in skrivnosti. Ves čas pa ostaja - to umetniško delo - ono samo. Celovito. Skozenj nas nagovarja umetnikova prisotnost. Njegova misel, ideja, navdih, ki ga je oblekel - "utelesil" - v konkretno umetniško obliko. In nato ga nosimo - umetniško delo - v sebi še dolgo potem, ko je srečanje z njim že minilo - kot bi bili "noseči". Vas je že kdaj vznemirila umetnost na ta način? To je dobra vznemirjenost, ko na robu zavedanja, ves čas, vede ali nevede, kličemo in upamo na - rojstvo - spoznanja.

Prav takšen je "Vihar", najkrajši dramski tekst umetniškega velikana Williama Shakespeareja. Njegovo zadnje delo, ki velja za umetnikovo gledališko in življenjsko oporoko. Kmalu potem, ko ga je napisal, se je Shakespeare umaknil iz javnega življenja in čez nekaj let umrl.

Vesna Periček Krapež

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.