VSEBINA

OTROCI, ZARJA PRIHAJAJOČEGA DNE

"Videl sem majhnega otroka, ki se je valjal po umazaniji, ter istega otroka, ki ga je mati očistila in je sijal, toda obakrat sem trepetal pred njegovo čistostjo."
Šri Aurubindo

Ko poskušam pomisliti v otroštvo najdlje, kot mi seže spomin, se spomnim utrinkov iz obiska pri babici, ki je živela v hiški, čisto zraven gozda. V spominu mi je ostal občutek fine zlitosti z okoljem, z naravo, ki je tam prečudovita. Kot bi skupaj lebdela z vsemi bitji narave, kot nekakšna gozdna sapica. To je bil občutek zamaknjene popolnosti, kot bivanje v svetlobi, ki sem ga kasneje, čez precej let, znova izkusila v meditaciji. Vse skupaj je prežemalo posebno ravnovesje, vse je bilo uravnoteženo, hkrati pa je bilo slišati neprekinjen zven tišine. V tem objemu sem se počutila popolnoma sprejeto, domače. Bila sem del tega dogajanja; v nasprotju s tem pa se spomnim, da z odraslimi nisem uspela navezati tako zadovoljujočega stika. Kot bi ti delovali nekoliko mimo mene in kot bi ne čutili vsepovezanosti.

Mnogi ljudje so mi, ko je beseda nanesla na otroštvo, zaupali, da so imeli sami podobne izkušnje. Ko sem postala mama, sem se tega večkrat spomnila. Kljub trudu in svojim izkušnjam iz otroštva sem čutila, da sem nekako pregroba do otroške zavesti. Hkrati pa sem se vse bolj zavedala, kako je starševska vloga pravzaprav tudi nehvaležna. Odrasli vodimo otroke ven iz blažene zamaknjenosti, ki jo daje otroštvo, po drobnih korakih, da se ti pričenjajo "spuščati" v življenje, kjer marsikdaj ne čutijo finega, notranjega objema. Prav ti drobni koraki seznanjanja z življenjem, način, s katerim jih vodimo, jih spremlja vse do dobe odraslosti, marsikoga pa celo življenje.

           Mateja Meško Kaiser

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.