Soutripanje

z velikim zanimanjem spremljam dogajanje v zvezi z našim predsednikom Drnovškom in se čudim, čudim. Saj je postal čisto drug človek! Čuti se, da se je pustil bolezni dodobra preobraziti in zdi se mi, da je na svetu bolj malo takih predsednikov kot je naš. Meni se je še posebej vtisnila v spomin slika, kjer je Drnovšek (kot edini predstavnik ne-Indijancev) prisoten na inavguraciji novega bolivijskega predsednika. Kaj vem, jaz sem na tiste kraje in tisto filozofijo še posebej vezana. Inki ... Dar-Inka. Dejstvo, da so povabili le njega, meni veliko pove.

Sem pa v nekaterih medijih naletela na take neokusnosti, da sem se morala odzvati. Kar nekaj časa je v meni zorelo pismo za javnost. V meni sta se bila dva glasova: eden je bil močno za to, da tako pismo pošljem v medije, drugi pa mu je ugovarjal: pa kaj boš to, pusti pri miru, saj je brez veze, naj se drugi oglašajo. In je danes zmagal tisti prvi.

Po petnajstih letih dela na področju celostne pomoči obolelim za rakom sem se letos spomladi odločila formalno ukiniti delovanje društva DAR, Centra za pomoč obolelim za rakom, Nova Gorica. Odločila sem se za umik iz javnosti, ker želim v miru raziskovati še druge plati življenja. Ob tem se je oglasil dvom: je prav, da dolgoletne izkušnje in znanje (nekaj malega se je z leti le nabralo) kar tako "vržem stran"? Odgovor se je ponudil sam od sebe, ko so o svojih izkušnjah z boleznijo javno spregovorili ljudje s tako notranjo močjo in pozitivno naravnanostjo kot so gospa Vesna Godina, gospod Lojze Peterle in nazadnje še naš predsednik Janez Drnovšek. Osebno jih ne poznam, a bi vseeno vsem trem rada rekla: iz srca hvala za to, da si upate brez sprenevedanja, brez strahu pred tem, kaj si o vas mislijo drugi, spregovoriti o vašem načinu zdravljenja, o tem, kdo ste in kaj vas je bolezen naučila. Marsikateremu bolniku ste čudovit zgled. Veliko nas je, ki vas podpiramo, mnogi vas ne razumejo. Še ne morejo.

Darinka Zupan

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.

[Na vrh strani]