VSEBINA

Jeza

Ne s topom nad komarja!

Od vseh čustev, ki bi jih ljudje radi obvladali, je verjetno najbolj trdovratna jeza. Najslabše jo nadziramo in najhitreje nas spelje v skušnjavo, da rečemo ali naredimo kaj, česar v normalnem stanju nikoli ne bi.

Na splošno razlogi za neustrezno ravnanje z jezo izvirajo iz vzgoje. Nekateri starši skušajo jeznega otroka pomiriti tako, da zadovoljijo njegovi zahtevi.  S tem otroka naučijo, da lahko z jezo doseže, kar hoče, in da so mu drugi dolžni prisluhniti. Ta vedenjski vzorec bo kot obliko vedenja verjetno ponavljal tudi, ko odraste. Za takšne ljudi so značilni pogosti in marsikdaj povsem nepotrebni izbruhi jeze.

Drug pogost in neustrezen odziv staršev je, da ob otrokovi jezi tudi sami postanejo jezni in agresivni ter otrokovo jezo zadušijo z obsodbami, žalitvami, grožnjami ali celo z udarci. V strahu pred kaznijo in zavračanjem se otrok nauči jezo zadržati. Sprva energijo jeze zadrži zavestno, kasneje pa, če se odziv okolice na njegovo jezo ponavlja, zadrževanje postane nezavedni avtomatizem. Na tak način se otrok zavaruje pred kritiko in agresijo. Slaba stran tega je, da bo tak človek jezo doživljal v paketu s samokritiko in občutki nezaželenosti ter jo bo kot eksplozijo zadrževanega nezadovoljstva izrazil šele takrat, ko bo izgubil kontrolo nad seboj. Zato se ljudje, ki jim je jeza prepovedana, v odnosih soočajo z značilnimi težavami: ne le, da drugim ne zmorejo izraziti zahtev, da naj se obnašajo v skladu z njihovimi željami, temveč tudi ne znajo zavrniti zahtev drugih ljudi, da naj se sami prilagodijo njim in njihovim željam. To jih vodi v pretirano uslužnost do drugih in zanemarjanje lastnih želja in potreb.

Leo Ivandič

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.