VSEBINA

Ekologija

KAM GRE ŽIVLJENJE NA NAŠEM PLANETU?

Moji pra-pravnuki so me v sanjah vprašali:
"Kaj si delal, medtem ko so ropali planet?
Kaj si storil, ko je bila Zemlja razcefrana?
Gotovo si kaj ukrenil, ko so začeli izginjati letni časi,
ko so sesalci, plazilci in ptice vsi po vrsti umirali.
Si šel na cesto in protestiral, ko je bila ukradena demokracija?
Kaj si storil, ko si enkrat vse to vedel?"

Drew Dilinger

Če gledamo na Zemljo iz vesolja, je tisto, kar nas najbolj začudi in nam hkrati vzame dih, dejstvo, da je živa. Fotografije z Lune nam v ospredju kažejo suho, razbrazdano površino, ki je mrtva kot stara kost. Za njo pa vzhaja Zemlja, lahkotno lebdeča znotraj vlažno svetlikajoče se membrane jasnega modrega neba. Če bi lahko gledali dlje časa, bi videli vrtinčenje belih oblakov, ki občasno skrivajo in razkrivajo kopno. Če bi lahko gledali še dlje, skozi geološki čas, bi lahko videli kontinente, kako se premikajo na svojih trdnih ploščah, ki lebdijo na ognju pod njimi. Zemlja je videti kot organizirano živo bitje, polno informacij in čudovito opremljeno za sprejemanje energije sonca. Gledano s te perspektive, je Zemlja resnično obljuba raja.

Če pa pogledamo življenje na našem planetu od blizu, bomo marsikje videli žalostno razdejanje v naravi in v socialnih odnosih, ki so ga povzročile tržne sile in človeška brezbrižnost. Posledice delovanja tržnih sil, pohlepa in nevednosti se kažejo v globalnih problemih sodobnega sveta, začenši z lakoto in revščino, ki jo trpita dve tretjini človeštva in bi jo lahko ob ustrezni politični volji s pomočjo znanosti in tehnologije brez težav odpravili. Potem so tu nasilje, vojne, neomejena prodaja orožja in razvoj nuklearnega orožja. Soočamo se s pandemijami bolezni, kot so rak, AIDS, pa tudi tuberkuloza in malarija sta se znova vrnili, čeprav sta že izginjali. Način življenja in razmišljanja v razvitem delu sveta prinaša tudi številne okoljske probleme, kot so globalno segrevanje, klimatske spremembe, ozonska luknja, onesnaženost, izumiranje rastlinskih in živalskih vrst, onesnaženost vode, širjenje puščav, izginjanje gozdov in nenazadnje degradacija urbanega okolja. K temu lahko dodamo še finančno krizo, ki se je začela v ZDA in jo že čutita Evropa in ves ostali svet.

Situacija je resna

Marsikdo zamahne z roko in reče: "Ne skrbimo, Zemlja bo preživela, morda bo propadla le človeška vrsta." Takšno gledanje je zelo antropocentrično. Človek vidi samo sebe in se ne zaveda globljega pomena svoje prisotnosti na planetu. Pojav človeka je sad milijonov let evolucije Zemlje. Če izgine človeška vrsta, bo s tem osiromašeno življenje celotnega planeta. Izumrtje človeštva na zemlji lahko na individualni ravni primerjamo z izgubo razuma pri človeku. Njegova možnost evolucije in izražanja potencialov povsem zastane. Človek je tesno povezan z drugimi kraljestvi narave, z minerali, rastlinami in živalmi. Je spodbujevalec njihovega razvoja in jim na subtilnih ravneh posreduje posebno vrsto prane - vitalne energije.

 Človek je nastal kot sinteza duha in materije - in kot tak ima posebno vlogo na planetu, katero pa si še ni ozavestil. Izgubil se je v svojem razumu in njegovi logiki. Ko se je z Descartom človek vzpostavil kot mislec, se je začela tvegana igra z "ognjem bogov". Omamljen od spoznanja nove moči, se je iztrgal tako silam narave kot volji duha. Postal je tisti, ki vlada samemu sebi in svetu. Njegova vladavina pa ni utemeljena na modrosti, ki bi upoštevala celoto bivanja, temveč na gonu po napredku, ki v osnovi izhaja iz duha, a se odtrgan od njega popačeno izraža v pohlepu in egocentrizmu. Rasti danes pomeni imeti več, namesto biti več. V tej težnji po rasti se posamezniki, skupine in dežele ne ozirajo drug na drugega. Prevzemajo filozofijo rakavega tkiva, ki sebe ni sposoben videti kot del organizma, v katerem prebiva, temveč raste, dokler organizem, ki ga gosti, ne propade. Človeštvo danes predstavlja tako uničujočo silo na planetu.

Kaj lahko storimo?

Prvič: ozavestimo si, da je situacija resna in delujmo takoj. Vsi okoljski trendi gredo v napačno smer: gozdovi se krčijo,  puščave se širijo, zmanjkuje pitne vode, ribištvo propada, pestrost vrst izginja, temperatura se dviga, ledeniki se topijo ., večina ljudi pa je uspavana s potrošniško miselnostjo in težnjo po lagodnem življenju.

Že pokojni dr. Anton Trstenjak je opozarjal na to, da človek vse svoje umske in tehnične sposobnosti razvija v smeri kvantitativnega stopnjevanja sekundarnih človeških potreb in dobrin. "Vsi odločilni krogi sodobne družbe si prizadevajo samo za to, kaj človek zmore, nimajo pa pred očmi vprašanja, kaj človek sme. Ta enostranska kvantitativna usmerjenost je dobila svojo znanstveno utemeljitev že z Galileom Galilejem, ki je postavil za načelo modernega mišljenja: vse meriti, kar je merljivo, kar pa ni merljivo, napraviti, da bo merljivo. Povsod prevladuje vidik, koliko bomo proizvedli, zmeraj manj pa upoštevamo, kako bomo proizvajali in - kar je tu odločilno - kako bomo vse to usklajevali z naravo. Očitno bo potrebna nova kopernikanska revolucija, tokrat na socio-psihološki ravni, ki bo človekov antropocentrični sistem razmišljanja in življenja nadomestila z geoholističnim. Zemlja je celota, znotraj katere je vse povezano. In človek je del te celote. Vpliva nanjo in ona vpliva nanj. Vpliv človekove dejavnosti na segrevanje ozračja je skorajda nedvoumno dokazan. Samo tehnologija nas ne bo rešila. Posledice so že tukaj. Jih bomo znali pravilno razumeti in se nanje pravilno odzvati? Bomo zmogli poiskati podporo v višji zavesti in v naravi? Le v stiku z njo bomo spet začutili dušo planeta."

Drugič: delovanje na individualni ravni ne bo dovolj. Treba bo stopiti skupaj. Glavni problemi, s katerimi se sooča človeštvo, zahtevajo globalni odziv, ki lahko pride le s prestrukturiranjem Združenih narodov in Varnostnega sveta. Vse ostale institucije so nemočne ali pa nimajo pristojnosti. Obstaja nekakšen vakuum v svetovnem redu. Veliko je odvisno tudi od ZDA in njihovega novega predsednika. Tudi EU bo morala zbrati pogum, da definira avtonomno strategijo in določi pot, ki ji želi slediti v prihodnjih letih kot akter na mednarodnem prizorišču.

"Sposobni smo rešiti to krizo in se izogniti najhujšemu, vendar ne vsem posledicam, če bomo ravnali odločno in hitro," je dejal Al Gore. Kot posamezniki lahko postanemo bolj družbeno aktivni ter s tem podpiramo in invociramo politiko.

Kateri ukrepi so potrebni?

Evropa ima načrt "3 x 20", ki predvideva 20 % zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, 20 % povečanje deleža obnovljivih virov v energetski oskrbi, 20 % zmanjšanje porabe. "Okolju prijazno" ne more biti več samo dodatek na izdelku, ki bo pripomogel k boljši prodaji. Postati mora moto našega bodočega življenjskega sloga.
Potrebna bo sprememba davčnega sistema, v tem smislu, da bo trg odražal okoljsko resnico. To pomeni, da bo ekonomska cena postala okoljska cena. Kitajci so na lastni koži izkusili, kako je sekanje gozda v zgornjem delu reke Jangcengjang povzročilo močne poplave v spodnjem toku. Takrat so spoznali, da je eno živo drevo vredno trikrat toliko kot les posekanega drevesa. Tudi cena litra goriva, če bi mu dodali okoljski vidik, bi bila trikrat višja. Tako bi vedeli, kaj si v resnici lahko privoščimo.

Vzgoja v šolah bo dobrodošla, vendar, če mi ne bomo ničesar storili, bo za novo generacijo že prepozno. Nova generacija to na nezavedni ravni čuti in ve. Navzven pa se to dejstvo izraža kot pandemija depresivnosti, umik v virtualni svet ali agresija - kar so le različne oblike izražanja notranjega občutka nemoči.

Bolečina v kolektivnem nezavednem človeštva je velika. To je bolečina ločenosti od narave in njenega ritma, ki se na individualni ravni ponavadi zgodi nekje v puberteti, ko se začnemo razvijati kot razumska bitja. Človeštvo je v fazi razvoja, ko zaključuje obdobje pubertete in začenja postajati ozaveščen in odgovoren dejavnik svojega lastnega razvoja.
Kot aspiranti in učenci na duhovni poti se morda sprašujemo, kje so sedaj modreci, da bi nas vodili in nam pomagali. Kje so veliki vodje in politiki, ki jih poznamo iz preteklosti? Ni jih. Ne vemo, kdaj bodo. Čas je, da odrastemo. To pa ne pomeni, da nam niso pripravljeni pomagati. A človeštvo kot celota se bo moralo samo odločiti za to, ali bo sledilo nasvetu modrih ali bo vztrajalo na stari poti.

Kakšna je vizija bodoče idealne družbe?

Vzpostavljen bo nov svetovni red na globalni ravni, ki bo temeljil na delitvi dobrin. Vsak človek bo imel dovolj zdrave hrane, možnost izobraževanja in zdravstveno oskrbo. Energijski viri, na katerih bo temeljila nova družba, bodo obnovljivi. Obetajo pa se tudi povsem nove energijske tehnologije. V družbi bo močno prisoten občutek za skupnost, ki temelji na sodelovanju, odgovornosti in solidarnosti. Proizvodnja hrane bo lokalizirana, kar pomeni, da bomo v prehrani spet zaznavali letne čase. Odpadli bodo stroški transporta. Nova družba bo izražala pestrost, ki izhaja iz ustvarjalnega odnosa med človeškim duhom in naravo oziroma okoljem, v katerem živi. Odražala se bo v arhitekturi, kulturi, običajih, hrani. To bo družba večje enkratnosti v zunanjem izrazu in obenem večje notranje povezanosti človeštva. Ta vizija je priložnost za to generacijo in samo za to. Za naslednjo bo morda prepozno.

Barbara Škarja