VSEBINA

Ritual za pot k sebi

POSVEČEN PLES

Veliko zelo različnih poti nas lahko pripelje do odgovorov na nekatera subtilna, a temeljna in vitalna vprašanja, ki si jih slej ali prej zastavi prav vsako človeško bitje ... Kdo sem? Zakaj sem takšen, kot sem? Ali bi lahko bil drugačen? Kaj je moje poslanstvo? In kje je moje bistvo, jedro?

Vsaka pot uporablja svojo obliko in vzorec, ki sta običajno precej splošna in nekako spontana. Izhodišče za samo pot pa predstavlja nek vidik našega življenja, ki nam je zelo blizu in prav zato ga pogosto dolgo ne opazimo. Lahko je to naš občutek za pravičnost ali za lepoto, morda za znanost ali nagnjenost k predanosti, morda nagnjenost k ritualu, nesebičnemu dajanju ... Ples predstavlja eno izmed poti. Ta pot je povezana s telesom, z ritualom, glasbo ali s tišino.

Isadora Duncan, ameriška plesalka (1878 - 1927) in žena ruskega pesnika Jesenina, je bila inspirirana z grško antično umetnostjo. Dolgo časa je iskala svoj skriti izvor za izražanje lepote. Našla ga je v čisti in popolni formi grškega Parthenona, svetišča boginje Atene, zgrajenega na Akropoli v Atenah. V globoki kontemplaciji je zaznavala popolno, božansko in lepo obliko svetišča. Vendar je zgolj zaznavanje te lepote ni zadovoljilo. Hotela je več. Želela je ujeti in spoznati nekaj, a sama ni prav vedela, kaj je tisto, kar išče. Preganjalo jo je vprašanje, kako to lepoto, trdnost in sočasno umirjenost ter preprostost dorskega stebrišča ujeti in predstaviti preko fluidne forme plesa. Svojim prijateljem je pisala o dnevih mukotrpnega čakanja, dolgih meditacijah ob vznožju svetišča, izkušnjah ničnosti svojega telesa in oddaljenosti ter izgubljenosti svoje duše. Kadar ji je uspelo zaslišati "glas svetišča", si ni drznila niti premakniti svojega telesa.

Suzana Rebolj

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.