VSEBINA

Luč filozofije

Baruch De (Benedictus) Spinoza (1632 - 1677)

Baruch de Spinoza je bil izjemen  filozof, za nekatere prav po božje navdahnjen, za druge osovražen brezbožnež. Le redko kateri filozof je bil za časa svojega življenja tako zasramovan in preganjan zaradi svojih misli. Zakaj? Ker je kritiziral uradno vero. Bil je iskren iskalec Boga, po čigar prepričanju  sta bila tako judovstvo kot  krščanstvo zgolj prazni formi, ki ju držijo skupaj le še okostenele dogme in zunanji obredi, in ki omejujeta svobodo razmišljanja.

Čeprav je živel na Nizozemskem, državi, ki je v tistih časih veljala za eno zelo redkih zatočišč ljudi svobodomiselnih pogledov na življenje, so bile njegove misli preveč svojske tudi v takem okolju. Rodil se je v tradicionalno judovski družini, ki je bila dokaj premožna. Oče ga je namenil za rabina in tako je Spinozo neki znani poznavalec judovske tradicije pričel poučevati Staro zavezo, Talmud in srednjeveško judovsko filozofijo religije ter Kabalo. Vso usvojeno znanje pa njegovega vedoželjnega duha ni potolažilo. Vzporedno se je naučil še latinščine, začel proučevati krščanske sholastike in se seznanjal z novoplatonizmom. Navkljub širokemu znanju, ki si ga je pridobil, pa ga je  z največjim mirom napolnil šele študij naravoslovnih znanosti in seznanjanje z Descartesom, utemeljiteljem filozofije novega veka, ki si je prizadevala nove misli strniti v jasen filozofski sistem. Oba, tako Descartes kot kasneje tudi Spinoza, veljata za prva velika sistematika, kar pomeni, da sta zgradila filozofski sistem "od vrha do tal" ter tako poskušala najti odgovore na vsa pomembnejša življenjska vprašanja.
Spinoza je v svojem razmišljanju izhajal iz Descartesa - bil je namreč izjemen poznavalec njegove misli in ga je zelo cenil, ker je pri njem odkril največ luči za svoje spoznavanje narave in  se prav od njega naučil, naj ne sprejme ničesar, kar ni moč dokazati s pravilnimi in razumljivimi razlogi.

Descartes je resničnost videl kot dve strogo ločeni substanci mišljenja in razsežnosti. Spinoza se s takim dualističnim gledanjem ni mogel strinjati. Njegovo prepričanje je bilo monistično. Po njegovem naj bi namreč obstajala le ena substanca, ki jo je včasih imenoval tudi Bog ali narava, ki je najgloblje bistvo vsega. Vse, kar je, izhaja iz te ene in iste substance: narava, življenjske okoliščine, misli, ki jih misliš, Bog, misli Boga: "Vse, kar je, je v Bogu in brez Boga ne more nič ne biti ne pojmovati se."

Mateja Meško Kaiser

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.