VSEBINA

Uvodnik Jesen 2005 (št. 41)

LEPOTA JE V OČEH OPAZOVALCA

Videti je, kot da svet tone v mrak. Ne le zaradi zime in zasluženega počitka narave, temveč predvsem zaradi vsesplošne ravni življenja, (ne)kvalitete medsebojnih odnosov, pomanjkanja skrbnosti in dobrote ... Kar danes vidijo naše oči, se zdi zares brezperspektivno in brezupno - laži, sprenevedanja, cinizem in posmeh v obraz nemočnih, beda, lakomnost, odtujevanje, podivjano potrošništvo in pohlep, izključevalnost ter vse hujša revščina. Tega ne vidijo le oči, tudi razum lahko očem pritrdi. Videti je, da gre vse navzdol. Narava propada, vsepovsod vojne, konflikti, napetosti, ruševine, eksplozije, bolne in mrtve živali, bolni in mrtvi ljudje, zastrupljene reke, izrojeno sadje  ... V resnici ni razloga za dobro voljo. Tako menijo oči in razum se strinja. Ali je sploh še kje kaj lepega?

Nekje v globini človeškega bitja pa se, navkljub jasnim dokazom, dvigne glas, ki pravi - res je, vse to je tako, kljub temu pa je tudi drugače. Kdor verjame in zaupa le očem, ima danes težko življenje in težke dneve.

Za peklenskim truščem zunanjega sveta leži pokrajina tihote, globokega miru in svetosti, kjer ni brezupa in ni malodušja. Kjer ni žalosti in bede. Vseprisotna je tiha, jasna, sončna vedrina in optimizem in globoka modrost. Tudi v trenutkih največjega kaosa ta tihi mir nikoli ne izgine in se ne skali. Izpolnjen je z najglobljim sočutjem, v njem sonce nikoli ne zaide. Živi svet luči je ves čas prisoten v vsakem človeškem bitju. Še več! V vseh rastlinah in kamnih, v gorah in drevesih, v vodah in živalih ... v dnevu in noči, v luskah drevesne skorje ... vsepovsod, vsepovsod. Včasih se pokaže in pozunanji, morda se zalesketa in zaiskri v človeških očeh.

To ni domišljijska pokrajina, v katero bi pobegnil takrat, ko nimaš več kam in tudi ni lepa pravljica. Je veliko več. Ta pokrajina je prispodoba za povsem realno in resnično dimenzijo vsakega človeka. Vanjo se lahko kadarkoli poglobimo in jo odkrivamo v sebi. To ni beg od življenja, ravno obratno, to je vstop v sam center življenja, je osmislitev, globoko razumevanje ter umestitev vsakega, pa čeprav težkega, dogodka na pravo mesto.

To je vedenje, ki pozna smisel vseh stvari. Je naš drugi Jaz, ki je očem skrit, z rokami ga ne moremo prijeti. Celo misel ga komaj doseže. Pravi obraz, ki iz večnosti nespremenljivo kaže pot in smer, ki mu sledimo kot igla kompasa sledi severu. Njegova govorica ni glasna, je tiha. In se odpre v trenutkih srčne dobrote, trenutkih globokega hrepenenja in trenutkih tišine. Morda tudi takrat, ko smo od zunanjega sveta tako zelo utrujeni, da se ne zmoremo več pretvarjati. In ko vdihnemo vase ta osončeni sveži zrak, se vse stvari spremenijo, ne da bi se zares sploh spremenile. Nato namesto smrti uzremo svobodo, smisel in najvišjo radost, namesto pohlepa opazimo dobroto človeškega bitja, namesto sovraštva se v nas prebudi sočutje in globok uvid. In ... vse je drugače ... ne da bi se karkoli spremenilo ... To je moč srca! Moč, ki premika gore in ki življenje naredi bogato. Nič drugega na tem svetu ne more prinesti v naše življenje tako globoke izpolnitve in lepote, kot je naša lastna srčnost.

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem!

v menu uredništva
Nataša Zorc

ISKRICA

"Nič ni novega pod soncem," pravi pregovor. V tem je globoka modrost o zakonitostih sveta, ki so iste danes kot nekoč.

V mesto je prišel predavatelj in držal poslušalce prikovane na stole. Nekdo je na koncu dejal: "Nič novega nisem zvedel. Vse to že vem." Drugi je dejal: "Kako dobro je povedal. Sedaj boljše razumem, kar že vem."

Danes je enak dan kot včeraj in nekdo se ob tem dolgočasi, drugi pa ga opazi in reče: "Kako lep dan je danes. Včeraj je bil tudi, a danes je še posebej." Nekateri gledajo, drugi vidijo. Nekateri čakajo, kaj se bo še zgodilo in zamudijo to, kar se dogaja. Drugi se temu odprejo in odkrijejo skrito vsebino. Čeprav je vsak dan enak, je vedno nov.

P. Š.