VSEBINA

NE ČAKAJ, DA TI PADE SONCE NA GLAVO

Na Duhovno univerzo sem se vpisal predvsem zato, ker me je zelo privlačila meditacija. Najprej sem mislil, da mi bo pomagala pri učenju. Kot pojav, ki pritegne toliko ljudi, jo je bilo vredno raziskati. Nekje sem prebral, da pomaga pri duhovni rasti, in čeprav si nisem prav veliko predstavljal pod besedicama "duhovna rast", me je pritegnila prav besedica "rast". Zaključujem univerzitetno šolanje in vedel sem, da odgovorov na vprašanja, ki me mučijo, v klasični šoli ne bom dobil. Vem, da se bom v poklicu, ki ga bom opravljal, moral celo življenje izobraževati. Vem tudi, da mi to znanje lahko napolni glavo, vendar mi nikoli ne more izpolniti srca. Sedaj se počasi, a vztrajno, začenjam zavedati, kako veliko nudita meditacija in duhovna rast, kako drugačen svet je ta, v katerega vstopam.

Nekoč sem mislil, da smo kot človeštvo zelo napredni, da smo že skoraj dosegli višek razvoja. Slišiš to nekajkrat in potem res začenjaš verjeti. Sedaj se mi zdi, da smo samo kamenčki v peskovniku, nekateri bolj obarvani in nekateri bolj prosojni. Vsi kamenčki so obsijani s soncem in tisti bolj obarvani bolj odbijajo njegove žarke, tisti bolj prosojni pa jih bolje prevajajo in naredijo peskovnik svetlejši.

Matija Centrih

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.