VSEBINA

Zaupnosti

EQ V PRAKSI

Učitelji Šole čustvene inteligence na spletni strani www.med.over.net moderiramo forum Čustvena inteligenca. Vprašanja obiskovalcev so zelo raznolika in se dotikajo vsebin, ot so: medsebojni odnosi in komunikacija,  ravnanje s čustvi, življenjski izzivi, samozavest in odnos do sebe. Izbrali smo nekaj vprašanj in odgovorov, ki bodo lahko zanimivi in aktualni tudi za vse, ki prebirate revijo Soutripanje. Prav tako vas vabimo, da obiščete forum Čustvena inteligenca in sodelujete v kakšnem pogovoru.

IGNORANTSKI STARŠI

Starši so ločeni. Nikoli nismo živeli skupaj. Mama je vedno igrala vlogo žrtve in očeta obrekovala pred nama s sestro. Zaradi tega sem bila v veliki stiski, saj sem imela očeta vseeno rada. Sedaj so naši odnosi taki: mamo več ali manj kličem jaz, približno enkrat na mesec gremo na obisk, ona pa nima motivacije, da bi hodila k nam, niti ne pride na rojstne dneve mojih otrok (svojih vnukov), ko jo povabim. Všeč pa ji je, če pridemo mi, takrat nas zasuje s hrano in je prav "pocukrano" prijazna. Ko sva sami, nekaj časa zdrži v prijaznem tonu, nato pa se začnejo razne pripombe in kritike (zelo diplomatsko, med vrsticami). Ni šans, da bi me vprašala, kako mi gre, ali sem zadovoljna, kako se počutim in podobno. Vedno je ona na dnevnem redu. Mogoče se sliši grdo, vendar se je prav bojim, sploh mi ni všeč in mi je zoprna, ker se mi zdi, da me sili v tako poniževalno vlogo, da moram vedno na kolenih prositi za njeno naklonjenost. Zaradi tega sem tudi depresivna. Če se nekaj časa ne slišiva, se počutim dosti bolj vesela. Ne vem, kako naj se obnašam, saj je vseeno moja mama.

Oče se je vedno brigal samo zase, še preživnine ni plačeval. Videvali smo se ob koncih tedna. Sedaj se vidimo mogoče nekajkrat na leto, pa še takrat imam občutek, da si težko utrga čas. Včasih ga pokličem, a tudi on noče priti, če ga povabim na rojstni dan otrok, darila pa da in kam povabi. Ko smo skupaj, me dostikrat kritizira, zafrkava, nikoli pa ne pohvali.
Imam občutek, da se dobivamo bolj zaradi tega, da drugi vidijo njegove vnučke, saj če ni zraven njegovih prijateljev, za srečanje ni zainteresiran.

Naj povem, da sem srečno poročena, da sem skoraj vse dosegla sama s svojimi sposobnosti, starši so mi le na začetku malo finančno pomagali. Ne vem, kako naj se obnašam do njih. Velikokrat si želim, da jih sploh nikoli ne bi več videla, saj vsako srečanje prinese s sabo boleče spomine, jaz pa živim sedaj bolj srečno življenje. Dosti imam vseh teh čustvenih travm v zvezi s starši, saj me nista nikoli čustveno podpirala. Včasih imam občutek, da mi zavidata. Posebej mi je hudo, kadar vidim kakšno srečo imajo nekateri s starši, kako jih na vseh področjih podpirajo in takrat se počutim še bolj prikrajšano. Hvala za kakršnakoli mnenja in namige!

Odgovor
Kar podrobno ste opisali svoje odnose z mamo in očetom. Glavni vtis, ki sem ga dobil ob prebiranju, je, da se v vas oglaša psihološki mehanizem, ki mu pravimo notranji otrok, ki v letih odraščanja ni dobil dovolj ljubezni, pozornosti, občutka sprejetosti, varnosti. Vsak otrok si želi, da bi ga njegovi starši imeli radi in mu izkazovali ljubezen in sprejemanje. Žal so naši družinski odnosi na takšni stopnji, da je tega večinoma vse premalo. Tudi zato, ker starši sami niso bili vzgajani tako, niso dobili dovolj ljubezni in s tem primanjkljajem vzgajajo svoje otroke. Razumem, da ni preprosto, če vas starši niso nikoli podpirali, vendar vedite, da niste edini, zato se čim manj primerjajte z drugimi. Nekateri imajo večjo "srečo" s starši, drugi manjšo. Pravijo pa, da dobimo takšne starše, kot si jih zaslužimo in ki so za nas življenjski izziv.

Skušajte na družinsko situacijo pogledati še v drugačni luči. Lahko je to za vas izziv, da postanete notranje močnejši ter čustveno bolj stabilni in neodvisni od mnenja drugih. Lahko je to priložnost za razvijanje sprejemanja, odpuščanja in prave ljubezni. Zavedajte se, da kar je bilo, je bilo, preteklosti ni možno spremeniti, lahko pa se iz nje kaj naučite. Poizkusite na starše sedaj gledati kot na dve odrasli osebi in prav tako ste odrasli tudi vi. Ali lahko vidite v svoji mami še kaj drugega kot le vašo mamo in tisto, kar bi vam morala dati, pa vam ni? V vas je tudi psihološki mehanizem notranjega starša in poizkusite z njim potolažiti svojega notranjega otroka. Da torej daste sami sebi tisto, kar vam niso dali starši.

Poizkusite spustiti svoja pričakovanja in prizadevanja po tem, da bi vas starši sprejeli, bili prijazni z vami in vas spoštovali. Zavedajte se, da vam ljubezni, po kateri hrepenite, očitno niso sposobni dati. Sprejmite jih takšne, kot so, in ne preštevajte, kolikokrat jih pokličete. Pravite, da se počutite dosti bolje, če se nekaj časa ne slišite z mamo. Ali mislite, da morate imeti stike z njo samo zato, ker je vaša mama? Ni vam treba na kolenih prositi za mamino naklonjenost, kot pišete. Se vam ne zdi, da ste preveč odvisni od odzivov in vedenja svoje mame?

Pravico imate, da v odnosih s starši postavite takšno mejo, kot se vam zdi primerna. Če se vam ne zdi pomembno, da bi imeli pogoste stike z njimi, vam jih ni treba imeti. Ni se vam treba za vsako ceno truditi in imeti odnose samo zato, ker so vaši starši, sploh če z njihove strani ni nobene pripravljenosti. Preprosto jih pustite. A najprej morate to razčistiti v sebi. V pomoč pri tem vam je lahko kakšna delavnica ali program za osebno rast. Delajte na svoji čustveni stabilnosti in notranjem miru!

Boštjan Trtnik

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.