VSEBINA

OD TEKMOVALNOSTI K SODELOVANJU

Ko so našo atletinjo Jolando Čeplak vprašali, kakšne odnose imajo na športnih prireditvah med seboj tekmovalke takrat, ko ne tekmujejo, je bil njen odgovor: "Nikakršnih." Presenetljiv odgovor, saj so bile športne igre od nekdaj namenjene srečevanju in povezovanju. Zakaj so izgubile to vrednoto?

Eden od razlogov je gotovo pretirano poudarjanje tekmovalnosti in komercializacija. Tekmovalnost vedno ustvarja ZMAGOVALCE in PORAŽENCE. Občutki prvih so najprej vzhičenost, vznesenost, povzdignjenost, kasneje pa tudi vzvišenost, ogroženost, potreba po vnovičnem potrjevanju, pa tudi strah pred izgubo položaja prvega in najboljšega. Občutki drugih pa so poraženost, manjvrednost, žalost, pa tudi zavist, zamera, obsojanje samega sebe ... Vsa omenjena čustva (tudi vznesenost in povzdignjenost) so v bistvu izključujoča - JAZ ali TI. Prav zaradi izključujočih čustev, ki jih poraja tekmovalnost, le-ta zastruplja naše odnose. Odnosi namreč temeljijo na povezovanju in čustvih, ki si jih lahko delimo.

Tekmovalnost namesto odnosa JAZ - TI, vzpostavlja odnos JAZ - ON, MI - ONI; oni, ki so boljši, hitrejši, spretnejši, pametnejši ... In če razširimo pogled na druga področja življenja, v družbi vedno obstajajo "oni", ki imajo več ugleda, denarja, moči. V službi obstajajo "oni" - naši sodelavci, ki so uspešnejši, ki jih ima šef raje, ki imajo večjo pisarno, boljše delo; "oni", ki si želijo naše delovno mesto, "oni", ki so napredovali namesto nas ... Tudi naši prijatelji so lahko "oni", ki so bolj uspešni, bolj srečni, imajo lepšo dnevno sobo, boljši avto, so "nekdo". Tudi svoje družinske člane lahko doživljamo kot "one", ki ne razumejo, zakaj toliko delamo, zakaj nismo več z njimi; so "oni", ki ne razumejo, da potrebujemo mir in počitek. "On" je lahko tudi partner, ki ima drugačne želje, potrebe, predstave o vzgoji otrok, drugačne vrednote ...

Tekmovalnost podpihuje egoizem, skrb zase, za svojo družino, svoje podjetje, svoj narod. Tekmovalnost usmerja pozornost k sebi, k lastnim interesom in zapira naša srca za čustva drugih, za razumevanje drugačnih. S tem pa izgubljamo priložnost, da bi se učili od drugih. Pojavi se občutek odtujenosti, osamljenosti in ogroženosti, kar pa nas le še bolj zapira vase.

Tekmovalnost ubija ustvarjalnost. Študije, ki jih je naredil Alfie Kohn (predstavljene so v knjigi z naslovom "No contest: The Case Against Competition" - "Brez tekmovanja: Obtožba konkuriranja"), so v nasprotju z običajnim prepričanjem pokazale, da je človek toliko uspešnejši, kolikor manj je tekmovalen. Tekmovalnost namreč vzbuja strah, posledica strahu je zakrčenost in s tem manjša delovna učinkovitost. Človek, ki ga je strah, deluje zgolj iz strahu in ima zoženo vizijo. Človek je najbolj ustvarjalen takrat, kadar je sproščen. Sproščen pa je takrat, ko se počuti varnega, ko se mu ni treba dokazovati in tekmovati. Tekmovalnost, navaja Alfie Kohn, pa je napadalnost.

Tekmovalnost ustvarja odvisnost od zunanjih potrditev. Čim se primerjamo z nekom in na osnovi tega gradimo občutek lastne vrednosti, smo se že ujeli v tekmovalnost. Tekmovalnost temelji na primerjanju in vrednotenju. Nekaj časa je to lahko celo vzpodbuda za rast in razvoj, a taka vzpodbuda gre vedno na račun odnosov. Tudi deloholizem je lahko zgolj potreba po samopotrjevanju. Veliko ljudi dela in se muči v službah, ki jim niso všeč, zgolj zaradi denarja in položaja, ki jim ga nudijo.

Tekmovalnost nas razsredišča in nas oddaljuje od našega bistva. Pogosto tekmujemo zaradi drugih: zaradi staršev, ki si želijo, da smo najboljši; zaradi partnerja, ki si želi, da se uveljavimo. Lahko pa tekmujemo tudi zaradi sebe. Zaradi katerega dela sebe? Tistega, ki misli, da rabi moč, položaj in denar, da bo njegovo življenje srečno in osmišljeno. Žal gre za napačno prepričanje, za napačno pot. Denar, moč in položaj ni tisto, kar bi nas dolgoročno osrečevalo.

Rabi Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. Ko sta ravno končala umetelen grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja, je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabi je pričakoval solze in jezo. Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala. Kmalu sta začela graditi nov grad. Dejal je: "Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije. Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku. Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke."

Stiska je tista, ki nam lahko pokaže, kaj je v življenju zares pomembno, za kaj si je vredno prizadevati. Izkušnje tistih, ki so doživeli bližino smrti in so se ponovno vrnili v življenje, razkrivajo, da je tisto, za kar naj bi si človek prizadeval:  naučiti se bolj ljubiti, skrbeti za pravične medsebojne odnose ter širiti zavest enosti in medsebojne povezanosti.

Tekmovalnost je v naših genih, vrojena je v naša telesa. Izvor tekmovalnosti je nagon po samoohranitvi. Žival potrebuje teritorij, ki ji predstavlja varnost in vir hrane. Žival brez teritorija je lačna in preganjana. Rastline potrebujejo sončno svetlobo in v rasti tekmujejo zanjo. To, kar predstavlja živalim teritorij in rastlinam svetloba, predstavlja človeku pozornost. Ljudje potrebujemo pozornost in se borimo zanjo. Otrok skuša pridobiti pozornost, pa četudi negativno (jeza, neodobravanje). Pozornost je hrana za človekovega duha. Potrebujemo jo za "preživetje" in rast.

Tekmovalnost je prisotna v načinu vzgoje: "Kdo bo prvi v postelji, kdo bo prvi vse pojedel ..." In tako naprej v vrtcu, šoli, na univerzi, v službi. Družbeni odnosi so danes utemeljeni na tekmovanju za moč in denar. Kdor ima moč in denar, lahko drugim vsiljuje svoj red in svoje vrednote. Red in vrednote pa so take, da njega samega podpirajo na tem položaju moči.
Zaradi tekmovalnosti, ki prinaša nenehen občutek ogroženosti, se posamezniki začno združevati v skupine, ki omogočajo lažje preživetje, lažje uveljavljanje in ohranjanje njihovih interesov. Kot se živali povežejo v čredo ali krdelo, tako kot so se srednjeveški obrtniki združevali v cehe, tako se danes podjetja združujejo, da bi povečala svoj vpliv in dobiček. Manjši in šibkejši se morajo podrejati večjim in močnejšim. Borba za moč in denar je pahnila svet v vojne, zaradi nje velik del sveta strada, planetu pa grozi ekološka katastrofa. Tekmovalnost, ki navidez prinaša povezovanje in napredek, na drugi stani vodi v uničevanje ljudi in planeta - vodi v pekel. In kakšna je razlika med peklom in nebesi - to nam ilustrira stara zgodba.

Nek moški je še za časa svojega življenja dobil dovoljenje, da obišče Nebesa in Pekel. Najprej je šel v Pekel, kjer je videl veliko družbo ljudi, ki so sedeli za dolgimi mizami, obloženimi z raznovrstno hrano. Kljub temu pa so bili ljudje lačni in so jokali. Obiskovalec je takoj videl zakaj: njihove žlice in vilice so bile daljše od njihovih rok, zato niso mogli prinesti hrane do svojih ust. Nato je šel mož v Nebesa, kjer je videl enak  prizor: dolge mize, bogato obložene s hrano vseh vrst. Tudi tukaj so imeli ljudje žlice in vilice daljše od svojih rok ter so bili prav tako nesposobni hraniti sebe. Pa vendar so bili veseli in dobro nahranjeni. Toda oni niso poskušali hraniti samega sebe. Hranili so eden drugega.

Prvi korak, ki vodi k preseganju tekmovalnosti, je, da se zavemo, da ima človek telo in zavest. Kot telesno bitje je podvržen tekmovalnosti, kot zavestno bitje pa ima v sebi tudi drugačno potrebo, potrebo po povezanosti. Iz tega globljega dela naše narave žari magnetna sila, ki nas odpira življenju in čuti življenje. Ko se povezujemo s svojim notranjim jazom, razširjamo to pozitivno povezovalno energijo. Bolj ko smo povezani s tem delom sebe, bolj se čutimo povezane z drugimi; čutimo, da smo del celote; v nas se prebujata sočutje in odgovornost za celoto.

Pri tem ni potrebno, da si naložimo breme sveta na ramena. Začnimo z majhnimi koraki, tam kjer smo, tam kjer čutimo probleme. Tam, od koder bi morda najraje pobegnili, prav tam življenje morda potrebuje našo pozornost, našo pozitivno energijo. Intuitivno začutimo, kje smo poklicani, da nekaj naredimo. Ostalo prepustimo drugim. Morda se zdi, da je tekmovalnosti toliko, da se naš trud ne bo poznal. Ampak ...

Bilo je po nevihti, ki je na obalo naplavila veliko število morskih zvezd. Tja je prišla deklica, prijela zvezdo in jo vrgla nazaj v morje. Za njo je prišel moški in rekel: "Preveč jih je, pusti, saj je vseeno." Deklica pa mu je odgovorila: "Za tole pa ni bilo vseeno, kajne?"

Sodelovanje je utemeljeno na zavedanju in čutenju celote, katere del smo. Vsi si želimo biti vključeni. Takrat čutimo, da smo pomembni in lahko prispevamo k celoti. To osmišlja naše življenje in dela naše odnose polne. Podpora, ki jo nudimo eden drugemu, omogoča, da rastemo. Razvojna vzpodbuda, ki pri tekmovalni naravnanosti prihaja od zunaj, sedaj prihaja od znotraj. Sodelovanje ne izpostavlja koristi posameznika, ampak ima v ospredju dobrobit celote, ki je hkrati tudi dobrobit posameznika.

Sodelovanje ustvarja sinergijo. Naši kreativni potenciali se pri tem ne seštevajo, ampak množijo. To lahko izjemno pospeši materialni in duhovni razvoj. Z razvijanjem sodelovanja se bo naš planet trpljenja postopoma spremenil v Dom za vse ljudi. Pred nami je čas odločitve. In kot je rekel G. B.  Shaw: "Nič ni močnejšega od ideje, katere čas je prišel."

Barbara Novak Škarja