VSEBINA

SINDIKALNI PROTESTI IN MOČ LJUDSTVA

V soboto, 26. novembra 2005, je od 25 do 35 tisoč delavcev in študentov prišlo med močnim sneženjem na Kongresni trg v Ljubljani, da bi izrazili svoje nestrinjanje z ekonomskimi reformami, ki jih je napovedala vlada. Dogodek je imel močno in večplastno sporočilo.

Na dan protesta je predsednik vlade Janez Janša cinično dejal, da če se že ljudje želijo zbirati, naj to raje storijo spomladi, ko bo topleje. Predstavniki vlade se nasploh vse pogosteje odzivajo arogantno (ali pa se sploh ne odzivajo) na mnenja in pobude, ki so drugačni od vladnih. Kot odgovoren predsednik vlade bi se moral vprašati ali je pristop vlade k načrtovanju ekonomskih reform, ki bodo nedvomno oplazile vsakogar od nas, pravilen. Ali so reforme ustrezne tudi za socialno šibkejše (brezposelne, manjše kmete, dijake, študente, upokojence in večino delavcev v gospodarstvu) in ali jim zagotavljajo dovolj sredstev, da bodo lahko človeka dostojno preživljali svoje družine in sebe? Kaj bi lahko v vladi naredili, da bi bile reforme koristne za vse, ne glede na družbeni ter socialni status ljudi? Kako se soočiti z izzivi globalizacije in neoliberalnega kapitalizma, ki od zunaj pritiskajo na domače gospodarstvo, ob tem pa omogočati kakovostno življenje vseh? Žal ni videti, da bi se vlada vse to spraševala - namesto tega njeni snovalci reform, tako imenovani "mladi ekonomisti", odgovarjajo vzvišeno (nekdanji predsednik ekonomskega strateškega sveta Miao Mrkaia pa že po pravilu žaljivo) vsem, ki imajo drugačna mnenja, četudi jih podkrepijo z resnimi argumenti.

Robert Leskovar

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.