VSEBINA

ČUSTVENA INTELIGENCA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

KAKO PODRETI PLOTOVE ZAVISTI?

Vsi jo poznamo. Pravijo, da je tipična za nas, Slovence. Zavist. Tisti občutek, ki nam ne da miru, ko vidimo, da gre nekomu bolje, da je uspešnejši, ima bolj fin avto, gradi modernejšo hišo, ima lepšo postavo, bolj pridne otroke, zna bolje poskrbeti zase. Še in še bi lahko naštevali, zakaj vse smo zavistni, v glavnem pa gre za nekaj, česar nimamo in kar drugi imajo. Pri tem pa se le redko vprašamo, ali to, kar drugi imajo, res tudi sami potrebujemo, in še manj, ali bomo, če bomo tudi sami to imeli, zaradi tega kaj bolj srečni in zadovoljni.

Poglejmo zavist malo bolj od blizu. Kaj povzroča v nas in kako vpliva na naše medsebojne odnose? Zavist najprej povzroči, da nismo zadovoljni s seboj in s tem, kar imamo. In razum začne hitro iskati krivca. Starši mi niso omogočili tega, kar bi morali, partner bi se lahko bolj potrudil za svojo kariero, otroci bi bili lahko drugačni, če bi hoteli . V nas se porodita jeza in želja, da bi drugi kaj naredili. Pojavijo se očitki, s katerimi pritiskamo na partnerja, starše, otroke. Če ne uspemo dobiti tega, kar mislimo, da bi morali imeti, lahko postanemo žalostni in zagrenjeni. "Meni pač ni namenjeno," razmišljamo. "Ja, ona je lahko srečna, saj so ji vedno vsi pomagali." Takšno razmišljanje vodi v pasivnost in zaprtost. Zavist smo izrinili iz svoje zavesti in jo ovili z bolečino. Z osebo, ki ji zavidamo, ne moremo več vzpostaviti pristnega stika, kajti vedno, ko jo vidimo, nas spomni na bolečino in nemoč, da bi imeli tisto, kar si želimo.

Morda pa smo to fazo obtoževanja drugih že prerasli in smo vzeli življenje v svoje roke. Odločili smo se, da si bomo sami dali tisto, česar nam drugi nočejo ali ne morejo dati. Zavist nas požene v akcijo. Ko imamo tisto, kar ima naš sosed, skušamo doseči še tisto, kar ima naš sodelavec, prijatelj . Po imetju in uspehu jim postajamo enaki, pa smo ob tem res tudi zadovoljni? Tako se pehamo, dokler zmoremo, dokler ne uničimo zakona ali pa dokler nas fizično ne zlomi in smo prisiljeni morda prvič v življenju obstati in se vprašati, česa si zares želimo. Gnalo nas je prepričanje, do so tisti, ki "to" imajo, srečni. Nikoli pa nismo sami sebe, niti njih, vprašali, koliko nam ali jim to zares pomeni. Morda se za to, kar imajo, sploh niso trudili. Prišlo je samo po sebi, ne pa tudi sreča. Srečo in zadovoljstvo ustvarjamo na drugačen način. Ustvarjamo jo s pristnimi, zaupljivimi in toplimi medsebojnimi odnosi. Teh pa ne more biti, če se skrivamo za plotovi zavisti in se nenehno primerjamo z drugimi. Srečo ustvarjamo  tako, da od tega, kar smo, rastemo k temu, kar bi radi postali.

Barbara Novak Škarja

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.