VSEBINA

Popotni utrip

PO SLEDOVIH ČUDEŽEV - 2. del

Da moram poleti v London, sem vedela že nekaj časa. Koliko časa natančno, težko rečem, mogoče kakšno leto. Verjetno poznate občutek, da nekaj morate narediti ali da nekaj boste naredili. No, to je bil tak občutek, vendar ne eden izmed tistih, ki minejo - tudi te poznam, ampak tak, ki se je krepil iz meseca v mesec, posebej ko se je približevalo poletje.

Občutek, kaj naj naredim in čemu naj na določenem kraju posvetim pozornost, se je na tem potovanju iz dneva v dan spreminjal. Poslušala sem ga, čeprav nisem vedno vedela, kaj bo sledilo. Izkazalo se je, da je bila to modra odločitev.

Britanska knjižnica - kraljestvo podatkov, o čudežih pa (skoraj) nič

Če naj bi sledila namigom, nisem mogla spregledati priporočila predsednika hindujskega templja, naj grem za podatke o čudežih povprašati tudi v Britansko knjižnico. Ko sem se znašla pred njo, sem bila vesela, da sem šla tja. Čeprav ima oddelke na več lokacijah, je najimenitnejši blizu King's Crossa, saj je največja javna stavba zgrajena v Veliki Britaniji v 20. stoletju. Ima štirinajst nadstropij, od tega pet pod zemljo, na 625 kilometrih polic, ki jim vsako leto dodajo 12 novih kilometrov, je več kot 150 milijonov rokopisov, zemljevidov, časopisov, revij, knjig, slik, notnih zapisov, znamk, DVDjev in CDjev. Med njenimi zakladi so med drugim rokopis Magna Carte, zvezek z beležkami Leonarda da Vincija, prve tiskane izdaje Shakespearovih dram in rokopisi pesmi Beatlesov. Pomislim, da je vse, kar je bilo kdaj zapisanega  na temo čudežev, najverjetneje shranjeno v arhivih za temi zidovi.

Obskurna tema, komentira moja vprašanja o čudežih uslužbenec za pultom v velikem preddverju. Ne vem, če boste našli kaj uporabnega. Ampak ali ni to ena izmed največjih knjižnic na svetu, pravim. Če ne tukaj, kje potem? Na to ni pomislil. Mogoče pa imam prav. Pojasni mi, kako se lahko včlanim, kajti vstop v izposojevalni oddelek imajo samo člani. Včlanite oziroma vpišete se prek računalnika, nekdo samo preveri avtentičnost podatkov in vas fotografira za izkaznico. Naslednji uslužbenec preveri avtentičnost izkaznice, potem ste sami z računalniki in neskončno bazo podatkov. Če niste računalniško vsaj malo pismeni, se lahko od bližnjega srečanja z arhivi in s knjigami kar poslovite. Vprašam, če bom srečala tudi kakšnega živega človeka ali bom imela opravka samo z računalniki. Mojo pripombo razume kot smisel za humor, čeprav ni daleč od resnice.

Intuicija mi pravi, naj se tokrat osredotočim na tako imenovane muslimanske čudeže. S tem mislim napise, ki se pojavljajo na sadju, zelenjavi, tudi na ribjih luskah. Semena v na pol prerezanem jajčevcu, paradižniku ali meloni so v nekaterih primerih razporejena tako, da z arabsko pisavo izpisujejo svete citate iz Korana, na primer 'častimo boga'. Ali pa so nekatere luske na ribi temnejše obarvane v podoben napis. Naključje narave ali igra boga?
Odločim se za brskanje po integralnem katalogu in drugo za drugim vtipkujem gesla: miracles, inspirational miracles, muslim miracles, miracles and vegetables, miracles and arabic scripts, miraculous . (čudeži, navdihujoči čudeži, muslimanski čudeži, čudeži in zelenjava, čudeži in arabska pisava, čudežno .).  Pod pojmoma čudeži in čudežno najdem nekaj referenc, ki so povezane s krščanstvom, svetniki in poezijo oziroma literaturo, drugih pojmov in besednih zvez iskalnik ne prepozna. Po dobri uri odneham. Mogoče bi morali iskati po časopisnih arhivih, pravi uslužbenec, ki mu ob odhodu omenim rezultate. Zanimiv predlog. Časopisni arhiv Britanske knjižnice je na drugem koncu mesta. Pustim si odprto možnost, da bom šla tja ali pa tudi ne.

Zmenek s Patricijo - novice

V klimatizirani kavarni pijeva sveže iztisnjen sok in klepetava, kot bi se ne bili zadnjič videli pred tremi leti. Patricija je dobra znanka in eden izmed ljudi, ki so naredili izjemno veliko za širjenje zgodbe o ponovnem prihodu Učitelja sveta. Povem ji, kako sem šla po sledi mlečnega čudeža, od velikega mandirja v Neasednu do templja v Southallu, kjer je Ganeša spil največ mleka.

'V Neasdenu si bila?!' poskoči Patricija. In pove, da je pred enim tednom po naključju srečala nekoga, ki ji je povedal, da tam eno izmed božanstev v templju jé hrano, ki mu je ponujena v daritvi! To se dogaja že nekaj časa! - Kaj takega! Počutim se, kot bi zadela glavni dobitek na loteriji!

'In zakaj mi niso tega omenili?!' vprašam. Toliko časa smo se pogovarjali . 'Možno, da bi radi to ohranili kot nekaj bolj svojega in da ne želijo velike publicitete,' pravi Patricija. Če kdo, potem ona ve kaj o teh stvareh.

Dolga leta je bila svobodna novinarka v Londonu. Biti svobodni novinar pomeni, da si odvisen od svoje iznajdljivosti, da prideš do informacij, da potem te stvari ažurno dobro napišeš, in končno, da imaš vzpostavljeno mrežo stikov, da potem tvoje članke odkupijo oziroma objavijo. Ko je leta 1982 slišala za informacijo o obstoju Učitelja sveta, ji  je nekaj reklo, da bi bila stvar lahko zanimiva in tako je šla na predavanje Benjamina Crema, škotskega slikarja in ezoterika, ki vztrajno in glasno širi to informacijo že dobrih 30 let. Na predavanju je doživela nekaj, česar ni pričakovala niti si prej v sanjah ni mogla predstavljati: ko je Crema presvetlil Maitreja (to se zgodi na začetku in koncu njegovih predavanj), je na mestu Cremovega obraza zagledala drug moški obraz, azijskih potez, z izjemnimi temnimi očmi. Ob tem je začutila, kot da ji je nekdo prižgal baklo najčistejše ljubezni v prsih. Ta vizija je trajala približno dvajset minut. Po tej dramatični izkušnji se je odločila, da bo zadevo raziskala, kajti očitno ji je postalo, da Cremova zgodba ne more biti čista izmišljotina. Vzela si je čas. Iz stikov s Cremom, z ljudmi, ki so delili njegovo prepričanje, iz osebnega opazovanja dogodkov in iz študija, kaj o tematiki Učitelja sveta govorijo različni sveti spisi, je prišla do spoznanja, da je neverjetna zgodba o napovedanem Odrešeniku različnih religij, bitju, ki uteleša načelo čiste ljubezni, bolj resnična, kot bi si kdo zdravo razumsko lahko mislil.

Dogodki so jo tako zintrigirali, da se je odločila, da bo Maitrejo poiskala. Odpravila se je v pakistansko muslimansko četrt Londona, kjer naj bi se pod običajnim imenom nastanil Maitreja. Spoznala je hindujce, Pakistance, muslimane, s katerimi se je pogovarjala o tej zgodbi. Na lastni koži je doživela, v kako zaprtih skupnostih živijo ti ljudje; kako se bojijo nerazumevanja in posmeha belske večine; kako ponosni in dostojanstveni so; kako počasi je pridobivala njihovo zaupanje in kako hitro se je lahko omajalo.

Odločila se je tudi, da bo obvestila o tej zgodbi in svoji izkušnji čim več novinarskih kolegov in zbrala skupino njihovih predstavnikov, ki bi se srečali z Maitrejo. Njena vztrajnost in trud sta skoraj obrodila sadove - skoraj, saj do srečanja Maitreje z novinarji za las ni prišlo. Med tem je Maitrejo osebno srečala in o njegovem fizičnem obstoju nima nobenega dvoma več. 

Jaz sem jo srečala leta 1995, ko sem prišla v London, ker me je prav tako pritegnila nenavadna Maitrejeva zgodba in sem želela več izvedeti o njej. S Patricijo sem imela takrat daljši pogovor, del je bil kasneje kot intervju objavljen v reviji Aura.  Njene izkušnje pri stikih z azijskimi skupnostmi so mi bile zelo v pomoč, ko sem kasneje sama stopala v stik z njimi.
Zdaj je živahno razlagala, kako je izvedela za čudež v velikem hindujskem templju. Pred dobrim tednom dni je videla prve svetlobne kroge v svojem življenju. 'Torej, videla sem te čudovite žareče kroge, štiri, v posebnem lepem vzorcu, kot navpično postavljen romb. Pri sebi nisem imela fotoaparata, zato sem jih slikala s kamero mobilnega telefona. Ker pa ne znam slike iz telefona spraviti na fotografijo, sem šla dan potem v neko foto trgovino, da bi to naredili. Lastnik in uslužbenci v trgovini so bili zelo prijazni. Ko so videli fotografijo svetlobnih krogov, smo se začeli pogovarjati o teh stvareh. Izkazalo se je, da redno obiskujejo Neasdenski tempelj. Lastnik trgovine mi je potem povedal za čudež z božanstvom, ki jé prasad (hrano, darovano v daritvi op.p.). Mogoče bi se sama pogovorila z njim, lahko ti pove še kaj več?'

Tipično za Patricijo. Najprej pove kaj zelo zanimivega, za kar bi si jaz obrusila pete, pa še je vprašanje, če bi kaj izvedela, potem pa je prostodušno pripravljena tisto posebno stvar deliti z menoj.

'Oh, z veseljem!' vzkliknem. Samo, da sem nameravala iti tudi v časopisni arhiv Britanske knjižnice iskat informacije o muslimanskih zelenjavnih čudežih in ne vem, kako naj to časovno uskladim.

Ne boste verjeli, ampak izkazalo se je, da je foto trgovina v tistem delu mesta, kamor sem bila namenjena, še več, čisto blizu časopisnega arhiva.

Presenečenja v foto trgovini - Indija, dežela čudežev

V foto trgovini so trije moški. Ko se predstavim in povem, kako in zakaj sem tam, se izkaže, da je eden izmed njih lastnik, človek, ki ve vse o čudežu v velikem mandirju iz Neasdena in še veliko več.  

'Taki in drugi čudeži niso v hindujskih skupnostih nič novega,' pravi. 'Dogajajo se vsak dan.' To se mi zdi precej drzna trditev, splošna in pretirana. Kako pa, da potem o tem nič ne vemo, nič ne slišimo, vprašam. 'Ker ljudje o tem ne govorijo,' odgovori. 'Te  stvari ostajajo v naših krogih, ljudje jih jemljejo kot nekaj intimnega, osebnega in samoumevnega. V Indiji se dogaja še več takih stvari.'

'Zdaj?' 'Zdaj, danes, od nekdaj. Indija je dežela čudežev.'

Spomnim se, da mi je to rekla tudi Sonja Porle za Afriko, ko sem jo spraševala o nenavadnem možu, ki se je pojavil leta 1988 v Nairobiju pred 6000 ljudmi, jih nagovoril in izginil. Ljudje  so bili zbrani na nekem zdravilskem srečanju, prišlo je do številnih spontanih ozdravitev. V obiskovalcu so prepoznali Kristusa. Veste kaj, mi je rekla Sonja? 'Podobnih čudežev je v Afriki kolikor hočete .'

Lastnik, mlajši športno napravljen moški, je nadaljeval: 'Če bi vam povedal, kaj čudežnega se je zgodilo moji družini ali meni, samo v tej trgovini na primer, mi ne bi verjeli.' Govori mirno, skoraj nezainteresirano, ne zdi se mi človek, ki bi si želel osebne publicitete. 'Ali bi bili pripravljeni govoriti o tem javno, na primer pred kamero?' ga vprašam. 'Ne, ne jaz, ne kdorkoli od teh, ki jih poznam. To so stvari, o katerih ne govorimo preveč naokrog.'

Občutek mi pravi, da je ta človek videl in doživel marsikaj zanimivega in da ni nujno, da mi bo povedal kaj od tega. Če bom vsiljiva, zanesljivo ne bo. 'Ali ste novinarka?' me vpraša. 'Učiteljica,' pravim. 'Osebne in duhovne rasti. Zanima me tudi vse, kar prinaša optimizem in upanje v življenje in čemur največkrat rečemo čudež. Ugotavljam, da je teh stvari, zelo konkretnih, veliko, da pa se o tem malo ve. Če imate čas in če ste pripravljeni, bi me zelo zanimalo vse, kar ste pripravljeni povedati.'

Sledi, kar mi je povedal. Skoraj kot poročilo, brez dolgovezenja. Najprej o čudežu iz velikega mandirja, potem o mlečnem čudežu in za konec je dodal še njihov družinski čudež. Svojih vzklikov in zgovornega molka ob poslušanju nisem zapisala. So približno tam, kot bodo najverjetneje tudi vaši.

V velikem templju v Neasdenu so v petih razkošnih kapelicah marmorni kipi svetih hindujskih božanstev in duhovnih učiteljev bogato oblečeni in okrašeni. Vsak dan jim simbolično (hindujci bi verjetno rekli, da zares) ponudijo hrano kot daritev. Med obedi svete kipe zagrnejo, da lahko v miru použijejo hrano. Pred časom so opazili, da eno izmed božanstev v osrednjem delu oltarja hrano fizično použije: ko vrata po obedu odprejo, hrane ni na krožniku, razmazana pa je okoli ust kipa in popackana po njegovi obleki! Zato ga morajo kar naprej preoblačiti!

Kar se mlečnega čudeža tiče, ga je v živo videlo veliko ljudi, tudi on. Dogajalo se ni samo po svetiščih, ampak praktično po vseh domovih, kjer živijo Indijci. Če  se je dogajalo tudi v Neasdenu, ne ve. Tam, kjer se je, niso vsi kipi pili mleka, nekateri so ga, drugi ne. On je bil takrat v doma. Po televiziji so slišali novico in šli poizkusit tudi sami. Njihov manjši srebrni kip Ganeše je pil mleko, večji marmornati pa ne. Ne ve, zakaj je bilo tako. Nekateri so sicer rekli, da je do tega prišlo zaradi kapilarne absorbcje v materialu. 'Zakaj pa potem na primer srebrna žlica ne vpije mleka?' vprašam. Samo skomigne z rameni.

Za konec še njihov družinski čudež iz Indije. Njegov prapraded je bil krojač pri kralju v manjši kraljevini, ki jih je bilo pred 100 leti veliko. Zgodilo se je, da je nekoč živo sanjal boga Hanumana. To je plemeniti, neustrašni in zvijačni opičji bog iz hindujskega epa Ramajana. Pomagal je junaku Ramu, da je rešil ljubljeno soprogo Sito iz ujetništva. V sanjah mu je ukazal, naj začne kopati pod nekim drevesom. Tega zjutraj ni storil, je pa naslednjo noč še bolj živo sanjal, kako mu Hanuman ukazuje, naj začne takoj kopati. Sanje so bile tako jasne in silovite, da se je zbudil in šel sredi noči kopat na vrt. Na svoje presenečenje je pod drevesom našel majhen kip Hanumana. Kot mu je rekel notranji glas, ga je pustil tam in ga vsak dan umival z vodo, kot je običaj v hindujskih svetiščih. In - kip je začel rasti. Ko ga je videl prapravnuk (lastnik foto trgovine) je bil visok že skoraj en meter. In za njim je začel na novo rasti še en, majčken kipec Hanumana . 'In kralj tiste kraljevine?' vprašam. Ko je videl čudež, je prapradeda povzdignil in mu podaril del kraljevine.

'Zakaj se po vašem te stvari dogajajo?' vprašam čez čas. 'Za nas, hindujce, so znak prisotnosti boga. Imamo jih za nekaj samoumevnega, za del življenja. Tako kot imamo za samoumevno to, da bog je in da je ves čas z nami.' Vprašam, če ga lahko fotografiram. Odkima. 'Ali se lahko še kdaj oglasim?' To pa. Vprašam ga, če bi lahko dobila njegovo vizitko, saj razen zgodbe nimam nobenega fizičnega dokaza za ta pogovor. Celo dobim jo. 

Polne glave in občutkov se napotim v časopisni arhiv Britanske knjižnice. Imam dve uri časa, preden zaprejo. Najdem pet  člankov o muslimanskih čudežih v lokalnih časopisih izpred desetih let in si izpišem podatke. Potem se usedem na avtobus in se odpeljem do kraja, kjer se čudeži dogajajo vsak dan.

Kraj, kjer se čudeži dogajajo vsak dan - pri Sai Babi

Vrstna hiša v severnem delu Londona, kjer živijo pretežno Indijci, se na zunaj ne loči od drugih. Ko vstopiš pa zagledaš večje in manjše slike Sai Babe in indijskih božanstev.  V dnevni sobi je po vseh slikah, kipcih, tudi pod steklom uokvirjenih slik, kamorkoli pogledaš, sveti prah, vibhuti. Na nekaterih slikah so iz njega napisi kot SERVE ALL LOVE ALL (služite vsem, ljubite vse), LOVE (ljubezen), hindujski znak OM, krščanski križ. Prah in napisi se pojavljajo čez noč ali čez dan, ni pravila. Vse to naj bi ustvarjal Sai Baba, ki je za milijone častilcev po celem svetu avatar ali utelešenje živega boga.

Enkrat na teden se vrata te hiše za dobro uro odprejo za zunanje obiskovalce, ki pridejo po ustnem priporočilu in, v mojem primeru, krajšem predhodnem pogovoru. Z domačimi vred se zbere okoli deset ljudi. V prostoru je prijetna sproščena atmosfera. Ob uri se začne petje bhadžanov, nabožnih pesmi, ki slavijo Sai Babo in njegove različne obraze boga, sledi obred daritve ognja. Potem se obiskovalci eden za drugim poklonijo Sai Babi v prostoru, kjer se je prvič pred 12 leti pojavil v hiši. To je majhna sobica v prvem nadstropju, v njej je komaj prostora za dva človeka. Tudi tam so slike Sai Babe, kipci, stol, da se usede, ko pride. Vse je na debelo pokrito z vibhutijem, diši sveže, posvečeno.

Prvič sem bila tukaj leta 2003. Ko sem takrat vstopila v sobico, se je zgodilo nekaj, kar me je presenetilo bolj, kot lahko povem: padla sem na kolena, kot bi me nekaj spodneslo! Pred tem sem se večkrat hipotetično spraševala, kaj bi se zgodilo, če bi srečala boga ali njegovega predstavnika. Nimam ravno skromne domišljije, a med različnimi možnostmi mi tako dramatično padanje na kolena ni prišlo na misel. Kakorkoli že, tako se je zgodilo takrat. Ob tem sem čutila močan sunek v prsi, podobno kot v katedrali sv. Pavla.

Ker sem bila zdaj tukaj drugič, si mislim, da takega presenečenja ne more biti. Med obredom in petjem bhadžanov razmišljam, kako fantastične stvari se dogajajo na tem svetu in kaj nam hočejo povedati. Ura mine kot bi mignil. Potem se zvrstimo za obisk zgornje sobice. Ko vstopim vanjo, se v znak spoštovanja poklonim. Potem vprašam domače, če bi lahko naredila kakšno fotografijo. Gospa mi dovoli. Vrnem se s fotoaparatom, pokleknem in naredim nekaj posnetkov. Potem hočem slikati še verjetno najbolj posvečeni del sobe s Sai Babovim stolom. Mimogrede, na njem se vidi odtis njegovega telesa, potem ko je sedel tam .  Hočem dvigniti fotoaparat do višine oči - in glej, ne morem ga! Kot bi nevidna sila blago tiščala moje roke navzdol. Poskusim nekajkrat, vedno je enako, rok ne morem dvigniti. Prav, pa se igrajva, Baba, veselo pomislim! Če nočejo roke gor, bo šla glava dol! Spustim glavo, da bi prišla v isto višino s fotoaparatom, a višina rok se pri tem zniža! Tako nekajkrat poskusim, potem pa odneham. Gre mi na smeh, všeč mi je ta sproščenost, da se bog gre take igrice z odraslim človekom!  No ja, malo posumim v odraslost ome(n)jenega človeka.

Baje naj bi bilo v Londonu podobno pri nekaj družinah. Zakaj ravno pri njih, še sami ne vedo. O tem ne govorijo okoli. Gospa Hema, pri kateri sem bila, pred tem ni bila častilka Sai Babe. Pravzaprav se je posmehovala vsem, ki so bili prepričani vanj. Hodila je na zabave, v disko. Neke noči pa se je zbudila in zagledala, kako Sai Baba sedi na njeni postelji in jo gleda. Vprašal jo je, zakaj tako grdo govori o njem. To se je ponavljalo, dokler ni nehala grdo govoriti, in se še vedno dogaja. Njen mož Sai Babe ne vidi, vidi pa vibhuti, ki je zjutraj tam, kjer ga zvečer ni bilo.

Barbara Škoberne