VSEBINA

Prebrali smo za vas

AL GORE: NEPRIJETNA RESNICA

Nekateri dogodki vedno ostanejo z nami in spremenijo naš pogled na vse, ne glede na to, koliko let mine od takrat.

Tako močno osebno izkušnjo je Al Gore doživel pred skoraj dvema desetletjema, ob nesreči sina, ko si je v času negotovosti za njegovo življenje postavil dve vprašanji: Kako želim preživeti svoj čas na Zemlji? Kaj je resnično pomembno? Na novo si je postavil prioritete, na vrhu katerih sta svoje mesto našli družina in okoljska politika s poudarkom na globalnem okolju. Med slednjo sodi tudi globalno segrevanje, tema, ki ji je avtor posvetil precejšen del ustvarjalne energije in ji namenil tudi delo Neprijetna resnica, ki pa ni njegovo prvo delo na okoljskem področju.

Pot spremembe je Al Gore začel s knjigo The Earth In the Balance (Na poti k ravnovesju) in nadaljeval s svojim političnim in predavateljskim angažmajem. A kljub temu, da se je spremenil sam, ga svet ni poslušal, sledile so težke življenjske preizkušnje. Zato v svojem najnovejšem delu pripoveduje zgodbo, ki je preplet njegovih dveh prioritet. Izredno barvita knjiga s fotografijami, grafi, prikazi in ilustrativnimi primerami je takšna zato, ker avtor želi povedati zgodbo na način, ki  bo zanimiv za čim širši krog bralcev, ker upa, da bodo tisti, ki bodo prebrali knjigo in gledali film, začutili, da globalno segrevanje ni le tema znanosti in ni le politično vprašanje. V resnici, pravi Al Gore, gre za moralno vprašanje, ki za svojo rešitev zahteva moralne in duhovne spremembe.

Avtor v začetku knjige razloži osnovni znanstveni prikaz globalnega segrevanja, ki povzroča nevaren dvig temperature zemljine atmosfere in oceanov. To znanstveno ugotovitev ilustrativno prikaže skozi primere spreminjanja podnebja od severnega do južnega pola, saj ni kraja na Zemlji, ki bi ga podnebno segrevanje obšlo. Veliko znanih, impozantnih krajev je obiskal tudi sam in z vsakega potovanja prišel bolj prepričan, da je rešitev za te krize potrebno poiskati doma, v Združenih državah Amerike.

Kljub temu, da je znanstveni konsenz o globalnem segrevanju velik, manjkajo politična volja in dejavnost ljudi, zaradi česar z nezmanjšano hitrostjo drvimo proti prepadu, kot da se ne bi zavedali, kaj nas čaka. Zato si avtor v nadaljevanju zastavi vprašanje, kaj je vzrok takšni brezbrižnosti in ignoranci. Odgovor poišče v svoji emocionalni izkušnji dveh diametralno nasprotnih bivanjskih okolij, ki v sebi združujeta različna življenjska stila. Iz te svoje življenjske izkušnje izpelje prepričanje, da je naša civilizacija prišla nevarno blizu temu, da pozabimo, kaj smo izgubili in potem pozabimo še, da smo sploh kaj izgubili. To je delno zato, ker nikoli nismo imeli možnosti, da bi komunicirali z naravo.

Kot otrok je bil tudi sam navdušen nad mestnim načinom življenja. Vsako poletje, ko se je vračal na deželo, je pogrešal utrip mesta. Delno je bil to rezultat hipnotične moči prenaseljenega in hiper spodbujenega okolja, ki ves čas monopolira s človeško pozornostjo in se predstavlja kot vse, kar človek rabi. V nasprotju z njim pa narava sledi svojemu počasno spreminjajočemu ritmu. Vendar če človek ni nikoli v njeni sredini, da bi razumel, da je njena esenca naša esenca, potem je nagnjen k temu, da jo obravnava kot trivialno in jo je posledično pripravljen zlorabljati in nepremišljeno uničevati, saj v svojih dejanjih ne prepozna svoje zmote. S tem, ko smo izgubili povezanost z naravo, smo izgubili zavedanje, da to, kar počnemo naravi, počnemo sebi. Narava tako v osebnih doživetjih postane le tapeta doživetij brez intrinzične vrednosti, v ekonomskem smislu pa kot shramba virov za hiperprodukcijo, ki je v zadnji polovici stoletja pripeljala do hudih okoljskih ran.

Avtor, ki v prvem delu knjige prikaže in znanstveno pojasni okoljske katastrofe, te v nadaljevanju spelje v odnos med našo civilizacijo in ekološkim sistemom Zemlje. Trdi, da se je ta do skrajnosti in radikalno transformiral zaradi močne konvergence treh faktorjev. Prvi je populacijska eksplozija: ob avtorjevem rojstvu po drugi svetovni vojni sta bili na svetu 2 milijardi ljudi, danes nas je 6,5 milijard, njegova generacija bo doživela 9 milijard ljudi. Drugi faktor je znanstvena in tehnološka revolucija, ki je prinesla precejšen napredek. Vendar pa opozori, da novo moč novih tehnologij ne spremlja vedno tudi nova modrost, kar ponazori s primerom presihanja rek, še preden dosežejo morje. Tretji faktor Al Gore izpostavi kot najpomembnejši in ga poimenuje naš osnovni način mišljenja (o podnebni krizi). Ta v sebi združuje več problemov.

Prvi je, da o podnebni krizi ne razmišljamo, saj je tako enostavneje. Ker se okoliščine spreminjajo postopoma in počasi, ne prepoznamo resnosti in nevarnosti problema. Prav globalno segrevanje se zdi postopno s perspektive življenja ene generacije, vendar se s perspektive Zemlje dogaja s svetlobno hitrostjo.

Drugi problem našega načina mišljenja je, da znanost postaja vse bolj hermetična in tako odtujena neposvečenim. Hkrati pa zaradi načina svoje metode preverjanja znanstveniki politikom težko pokažejo, da gre za alarmantno stanje, saj jih ti najpogosteje pozovejo k ponovitvi znanstvenega eksperimenta, s čimer kratkoročno usmerjena politika pridobiva čas. Poleg tega je Exxon Mobile s še nekaterimi naftnimi družbami zelo uspešno v javnost lansiral veliko laž, da je znanstvena javnost razdeljena glede mnenja, ali so za globalno segrevanje zares glavni krivci ljudje in ali so posledice segrevanja zares tako nevarne, da zahtevajo takojšnjo akcijo, saj si ne želijo političnih sprememb na področju svojega delovanja. Njihove interese je ubesedila tudi Busheva administracija, ko je ugotovila, da problem globalnega segrevanja ni resen, da je nenevaren, poleg tega pa tudi da nismo odgovorni zanj.

Tretji problem v načinu našega mišljenja o globalnem segrevanju je naša napačna vera, da lahko izbiramo med zdravo ekonomijo in zdravim okoljem. Pri tako postavljeni izključujoči izbiri je okolje vedno tisti faktor, ki se ga žrtvuje, njegovo poškodbo pa označi kot eksternaliteta. Da je tako postavljena izbira neživljenjska, je logično, saj brez planeta ne moremo uživati sadov ekonomije. Počasi pa se ta logika obrača, številni vodilni direktorji so že ugotovili, da smo v obdobju, ko okoljske izboljšave večajo profitabilnost.

Četrti problem našega mišljenja je zanikanje. Veliko število ljudi gre po poti od zanikanja do obupa in se ne zavedajo, da lahko naredijo marsikaj proti globalnemu segrevanju z vsakodnevnimi odločitvami, ki so povezane z izbranim življenjskim stilom.

Al Gore knjigo zaokroži s 16 stranmi napotkov, kaj lahko stori vsak posameznik pri premagovanju podnebne krize in jim doda še 10 najpogostejših nesporazumov o globalnem segrevanju. Takoj na začetku teh napotkov avtor zapiše, da pri tako obsežnem problemu kot je globalno segrevanje, kaj hitro občutimo poraz, nemoč in postanemo skeptični, da imajo lahko napori posameznika resničen vpliv. Vendar se moramo upreti takšnemu razmišljanju, ker krizo lahko rešimo le, če kot posamezniki sprejmemo odgovornost zanjo. Z izobraževanjem nas samih in drugih, z lastnim vložkom zmanjševanja uporabe in tratenja virov, s tem, da postanemo bolj politično aktivni in zahtevamo spremembe - v teh pogledih in številnih drugih lahko vsak od nas doprinese k spremembam.

Knjiga Neprijetna resnica bralca ne pušča hladnega, ravno nasprotno, v njem spodbudi premislek o lastnem življenjskem stilu, o bistvu in poslanstvu. Avtor bralcu pokaže, da imamo vse potrebno znanje za rešitev krize globalnega segrevanja, ne pa tudi volje. A če je človeštvo usmerilo misli v pristanek na Luni in to doseglo, potem lahko rešimo tudi krizo globalnega okoljskega segrevanja, če vanj usmerimo naše misli. Vendar je odvisno od nas samih, ali bomo uporabili našo demokracijo in izbrali moralno izbiro, da bomo spremenili politike in obnašanje v stoletju obnovljivosti, kreativnosti, inovativnosti in inspiracije. Izbira je naša. Odgovornost tudi. Tudi prihodnost je naša, a kakšna?

Maja Bahor