VELIČINA NOTRANJE SVETLOBE
Nekoč je nekdo s prispodobo opisal svet kot kuliso, vso obsijano od svetlobe, prelivajočo se iz notranjih globin stvarstva. Vse, kar obstaja na materialni ravni: ljudje, živali, rastline, predmeti, so kot prežarjeni od nje.
To je svetloba zavesti, ki sleherno živo bitje uglašuje z notranjim izvorom. Ker je očem nevidna, jo zlahka prezremo; mnogi preživijo vse življenje, ne da bi se je vsaj enkrat zares zavedli.
O njej pišejo starodavne modrosti in jo opevajo. Vtkana je v mnoga duhovna učenja, religije. Vsaka jo odseva na svoj način. Bolj kot je neko učenje uglašeno z njo, več svetlobe prevaja, bolj je še danes živo, neizgubljeno v formalizmu, in več njenega duha, ki ga usmerja na njegovi poti, prejme duhovni popotnik. Je kot življenje, ki diha skozi obliko, izvir, pri katerem se popotnik na duhovni poti lahko odžeja.
V trenutkih posebnega miru, ko se brez pričakovanj srčno odpremo trenutku, to svetlobo lahko zaznavamo. Odsev njenih utrinkov lahko včasih ujamemo na primer ob zlitju s harmonijo narave, ko se odprtega srca prepustimo življenju, ob milem petju ptic, v ozadju bleska iskric morja, v brezmejnosti otroškega pogleda, v meditaciji . Je tisto, kar daje življenju poseben čar, vrednost, smisel.
Mateja Meško Kaiser
Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.
[Na vrh strani]
|