VSEBINA

Iz knjige Piera Ferruccija: Kdo sem in kaj lahko postanem

TIŠINA - POT DO INTUICIJE IN RAZSVETLJENJA

V tišini se je v polju notranjega gledanja nenadoma pojavila podoba stetoskopa. Najprej sem pomislil, da je to ena tistih nesmiselnih podob, ki včasih pridejo na površje iz velikega kotla nezavednega. Podoba pa je vztrajala in nosila s seboj močan naboj. Čutil sem, da mi želi nekaj povedati. Nazadnje sem le doumel: stetoskop je predstavljal povabilo, naj raje bolj prisluhnem srcu kot pa da sledim samo logičnemu razmišljanju - kar je moj običajen, domač in varen način. Nasvet se mi je zdel smiseln in ga odtlej z dobrimi rezultati tudi uporabljam. Odprl je dimenzijo, ki mi je bila prej nedostopna.

Tišina že stoletja predstavlja enega od načinov za raziskovanje bogastva notranjega sveta. Tiho umirjeno stanje - ki prežene vse skrbi, težave in raznovrstne ideje - predstavlja najbolj plodno okolje za pojav navdiha. Tako stanje je podobno stanovitnemu plamenu sveče, ki gori v umirjenem zraku, ali pa morju, kadar je tako mirno, da se lahko skozenj nepopačeno vidi dno.

Kultivacija tišine ima tudi veliko terapevtsko vrednost. Ko uspemo umiriti nagnjenja uma, ki hoče nenehno ustvarjati miselne oblike, izginejo vsi subjektivni konflikti in razcepljenost se umakne enosti. Takrat prihranimo energijo, ki je sicer razpršena v mnoge smeri, in se počutimo ozdravljeni in očiščeni. Del učinka se pojavi zato, ker tišina daje organizmu možnost, da se naravno harmonizira, čim ukinemo moteče vznemirjanje, ki prihaja iz uma in vseh njegovih problemov. V dobi hrupa in pretirane spodbude - informacijske eksplozije in v zunanjo dejavnost usmerjenega življenja - pomeni ponovno ustvarjanje tišine v sebi naše zadnje zatočišče.

Začnimo z meditacijo

Prebrali smo torej vse tiste knjige o meditaciji in zdaj sedemo, zapremo oči in poskušamo v sebi ustvariti tišino. Kmalu opazimo, da naša običajna miselna dejavnost zavrača počitek. Tok misli se nadaljuje in vsak poskus, da bi pozornost usmerili navznoter, jih naredi še bolj dejavne in vztrajne. Skušamo jih pregnati ali utišati, a postajajo vedno bolj vsiljive. Nato postanemo tako vznemirjeni, da vstanemo in gremo delat kaj drugega. Lahko pa se zgodi, da zapremo oči, postopoma zdrsnemo v lahen trans, izgubimo občutek za ta svet in skoraj pozabimo nase. To je dokaj prijetno in skoraj čisto prazno stanje. Ko se čez čas  vrnemo v običajno stanje zavedanja in želimo delati nekaj drugega, pa nam ostane nenavaden občutek zaspanosti.

Nobeno od teh stanj ni prava notranja tišina, ki je nasprotno stanje intenzivne in hkrati sproščene budnosti, jasnosti, tihe prisotnosti in lahnosti. Istočasno pa v ta prostor, ki smo ga ustvarili, prihaja uvid. V preblisku in z vso jasnostjo lahko prepoznamo resnico, ki nam je bila doslej neznana. Odkrivajo se nam nove ravni zavesti. Ko odpremo oči, prinesemo s seboj občutek svežine, polnosti in trajne radosti.

Seveda ni nujno, da je naša notranja tišina dobesedno popolna. Misli bodo še naprej prihajale, mi pa jih puščamo mimo kot reko, ki teče nekje v daljavi. Ne poskušamo jih ustaviti niti jim ne posvečamo pozornosti. V tej tišini poslušamo nekaj, kar ni bilo nikoli spočeto v našem umu. Prisluhnemo, kot bi prisluhnili šepetu, ki je neslišen med glasnimi zvoki vsakodnevnih prizadevanj in potreb naše osebnosti.

Tišina  nas poravna, če se tako izrazimo, z energijskimi impulzi, ki tečejo iz višjega jaza in tako postane kanal za nadzavedno energijo, ki omogoča tudi tok pomembnih simbolnih podob. Preseganje besed in konceptualnih struktur ustvarja prefinjeno magnetno polje, ki pritegne intuicijo in omogoča njen razcvet. Ker je intuicija verjetno najpomembnejši rezultat gojenja tišine, je primerno reči nekaj besed o njeni naravi in o tem, kako jo lahko prebujamo.

Kako deluje intuicija

Intuicija zazna celoto, medtem ko vsakodnevni analitični um operira z deli, zato mu sintezno dojemanje intuicije ni domače. Ko pa se intuicija pojavi in se nam zdi, da smo odkrili nekaj očitnega, se vprašamo: "Kako da tega nisem videl že prej?"

Eden od mojih študentov je odkril slikovito analogijo: Podobno je iskanju določenega kraja na zemljevidu. Kraj je pomemben in veste, da mora biti na zemljevidu. Zato iščete in iščete, vendar ga ne najdete. Pregledate vsa najmanjša imena, enega za drugim. Nato pregledate še enkrat, preverite, da niste morda kakšnega zgrešili. Potem pa, ko že obupate, ugotovite, da je ime, ki ga iščete, zapisano z velikimi, razmaknjenimi črkami čez cel zemljevid. Pričakovali ste majhno ime, zato niste bili odprti za večje dimenzije, čeprav so bile ves čas pred vašimi očmi. Intuitivni uvidi so zame enaki. So presenetljivo širši od miselnih kategorij, s katerimi jih želimo ujeti. In pogosto so v svoji jasnosti in resničnosti očitni.

Razum osvoji znanje posredno in analitično (s pomočjo besed, konceptov, mentalnih modelov, spominov in tako dalje), intuicija pa ujame resnico v bolj neposredni in celostni obliki. Da se to lahko zgodi, mora um vsaj začasno utihniti. Ko se aktivira intuicija, se tudi um počasi preobrazi. Postaja vse manj organ razumevanja - to funkcijo zdaj prevzame intuicija - in vse bolj instrument preverjanja, interpretiranja, oblikovanja, organiziranja in posredovanja znanja.

Razlika med osebno in nadosebno intuicijo

Intuicijo imamo lahko glede določene osebe. To je več kot čustvo empatije ali nenadnega intelektualnega razumevanja. Taka intuicija lahko razkrije človekovo življenjsko situacijo s številnimi razvejanostmi in povezavami. Imamo tudi intuicijo, ki rešuje probleme: ko študent uvidi rešitev matematičnega problema ali  ko nekdo skoči neposredno v razumevanje, namesto da bi do njega prišel počasi s pomočjo sklepanja.

Nadosebna intuicija pa daje uvide, ki so za običajno osebnost nepredstavljivi. Tako imamo  lahko neposredno intuitivno spoznanje določene psihološke kvalitete, univerzalnega zakona, povezanosti vsega z vsem, enovitosti vsega realnega, večnosti in podobno. Vsebina intuicije na tej ravni je povsem neosebna. Spremlja jo občutek čudežnosti. Einstein je takole govoril o intuitivni viziji znanstvenika: "Njegovi religiozni občutki so imeli obliko ekstatičnega začudenja nad harmonijo naravnih zakonov. Ti so razkrivali tako visoko inteligenco, da je v primerjavi z njo vse sistematično razmišljanje in delovanje človeških bitij popolnoma nepomembno."

Seveda imamo lahko tudi nadosebno intuicijo, ki zadeva določeno osebo. Vendar se v tem primeru ne nanaša na določeno razpoloženje ali sedanjo situacijo te osebe: namesto tega razkriva njen življenjski smisel, višje sposobnosti, usodo - nekaj, česar posameznikova pojava in življenjski slog nujno ne nakazujeta.

Čustvena in razumska intuicija

Intuicijo pogosto zaznamo na ravni čustev, brez kakršne koli vpletenosti razuma. V tem primeru lahko sproži občutke vznesenosti, širitve in miru. Ko občutki izginejo, pogosto zbledi tudi intuicija, ne da bi pustila trajno sled ali pomembno pripomogla k rasti.

Pri delu z ljudmi sem vedno znova odkrival, da intuicija, ki ni zaznana na mentalni ravni, ne more biti v polni meri asimilirana. Pravilna koordinacija med intuicijo in razumom se zdi najboljši način, da se ponujeno bogastvo pravilno interpretira, poveže z vsakodnevnim življenjem in jasno izrazi. Tako lahko nadosebna intuicija postane kažipot za našo rast, stalni izvor navdiha, svetlobna točka življenja, rastoča mreža uvidov.

Napotki za prebujanje intuicije

Vaje v tišini so seveda osnovne: utišanje vseh notranjih dejavnosti, misli, občutkov, podob, spominov itd., ki lahko zakrijejo spontani tok intuicije. Tu so še drugi napotki, ki jih lahko poskusimo:

_ Prvo pravilo za negovanje katerega koli vidika našega bitja je posvečanje pozornosti. Če želimo, lahko povečamo svoje intuitivne sposobnosti tako, da prepoznamo njihovo vrednost, jih cenimo, ko pridejo in se jim (ko so ustrezno interpretirane) naučimo zaupati bolj kot samo logičnemu sklepanju in materialnim dejstvom.

_ Uporaba simbolov lahko pomaga pri prebujanju intuicije. Simboli so abeceda intuicije.

_ Tudi dnevnik intuicije nam lahko pomaga. Vanj prosto zapisujemo vse uvide, slutnje, sijajne ideje, namige in tako dalje. Intuicija raje prihaja v večjih paketih kot ločeno. Zapisovanje prvega uvida spodbudi prihod drugih, ki so povezani z njim. Še več, najbolj izvirne ideje se ne pokažejo takoj v celoti, ampak se, nasprotno, razkrivajo po malem, najprej kot meglena zaznava, potem pa v jasnejših obrisih. Pozneje se oblikujejo v vzorec in končno stojijo pred nami razkrite v vsem svojem pomenu. Z zapisovanjem intuicije na začetku trdno zagrabimo začetek tega procesa postopnega razkrivanja in mu damo dobro osnovo za nadaljnji razvoj.

Razsvetljenje ali  iluminacija

Kultivacija tišine nas lahko pripelje do cilja, ki je še višji od razvijanja intuicije. Čeprav je redko dosežen, je tako pomemben, da brez njega nobena razprava o tišini ni popolna. Govorim o iluminaciji. Intuicija nam lahko pokaže utrinke iz sveta, v katerem živi višji jaz. Iluminacija pa nam omogoča popoln vpogled v ta svet. Iluminacija pomeni, da  smo dosegli svoj višji jaz in smo v polnem stiku z njim. Prava iluminacija je redek pojav. Kultivacija tišine je ena od dobro uhojenih poti za doseganje iluminacije. Assagioli je po preučevanju mnogih poročil o iluminaciji njeno bistvo zapisal v obliki naslednjih točk.

Iluminacija prinaša:
_ Občutek, da smo osvobojeni običajnega samo-zavedanja in usmerjenosti nase ter mogočno razširitev in dvig zavedanja.

_ Občutek enosti z vsem. To notranje spoznanje ima paradoksalen značaj. Medtem ko je občutek enosti povezan s prej omenjeno izgubo ali pozabo individualnosti, nam hkrati daje izkušnjo bolj polnega, širokega in resničnega življenja.

_ Občutek lepote - tako notranje, brezoblične lepote, kot tudi odkritje doslej neznane lepote v njenih povsem običajnih in vsakdanjih vidikih.

_ Čustva radosti, miru, ljubezni, ki se mešajo v različnih razmerjih.

_ Izgubo občutka za čas; dvig nad "tok nastajanja", onkraj preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Spoznanje večnega zdaj, trajnosti, neuničljivosti in nesmrtnosti, središča bivanja, posameznikovega duhovnega jaza.

_ Neomajno gotovost in notranje zagotovilo resničnosti te notranje izkušnje.

_ Potrebo, da iluminacijo izrazimo, jo posredujemo drugim in podelimo ta dragoceni zaklad. Sočutno ljubezen do vseh, ki še vedno tavajo in trpijo v temi iluzij.

Barbara Novak Škarja